Simona Rebolj

V medijskem prostoru se vsake toliko časa pojavi trendi razprava. Pred nekaj leti se je vnela o pornografiji. Gre za umetnost ali ne? Po zobeh se je vlačilo predvsem filmsko vejo. Liberalni ljubitelji pornografije so se ji spravili v bran preko filmov tipa Intimnost, Romanca, Idioti itd. Češ da gre za družbeno hipokrizijo do pornografije, saj se v imenu umetnosti prav tako trži pornografski material, le da se pod plaščem arta ognejo slabšalni etiketi. Zakaj neki ne bi pornografije znotraj umetnosti sprejemali kot vsak drug žanr? Saj smo demokratična družba, a ne?! Na drugi strani so se oglasili konzervativni pornomrzneži, češ da gre pri enakovrstnih filmih v imenu umetnosti za zlorabo fukiš materiala za popestritev in bi jih definitivno morali temu primernu umestit na police s pornografsko označeno žanrsko etiketo. Zanimivo. Primer, ko si liberalna in konzervativna srenja v soluciji podata roki. Popolnoma se strinjajo. A se noro skregajo zaradi poti, po kateri so prišli do enakega zaključka in zato večinoma sploh ne opazijo, da v odnosu do “problema” čepijo na istem bregu hipokrizije. S prispevki je lonček pristavila paletica intelektualcev, umetnikov in politikov. Spomnim se, da sta se razpisala na primer Vinko Moderrnforfer in Majda Širca. Niti slučajno se pa ne spomnim povoda za razburkano obdobje javne razprave na Slovenskem. Da do solucije po naravi stvari ni prišlo, je povsem logično, saj gre za zgodovinski konflikt, ki je skozi stoletja podvržen političnim demagogijam v ožjem in širšem družbenem smislu. In tako se imamo priložnost zabavat nad neštetimi verzijami sprenevedanj, laži, hinavščine in pretepanja s slabo vestjo. Tudi če kdo izdavi celo kaj oprijemljivo pametnega, ga tanki sloganov v službi stereotipnih frustracij družbe itak povozijo. Do naslednjič pač.

No, na moje presenečenje je Leksikon v definiciji pornografije precej bolj inteligenten od povprečne otroške sramežljivosti pred lulčki in lulikami, ki vriska, da pomeni pornografsko vse, pri čemer pač padejo gate dol.

pornografija: (gr. porne “vlačuga”), spisi, slike, filmi ipd., ki prikazujejo spolnost samo zaradi erotičnega draženja.

V čem je torej problem? Mogoče v konzumatorju umetnosti, ki spada med neupravičeno deklarirane idiote in bojda svojemu nivoju dojemljivosti ne razume, kdaj se spolnost prikazuje samo zaradi erotičnega draženja in kdaj ne. Zdaj smo spet na točki, ko se bo tudi samozvani intelektualec morebiti tolerantno priklonil bumbarju in prilagodil filozofijo na duhovno stopnjo paličnjaka. Podobno kot naj bi v pravnem fiasku afere Breda Smolnikar po mnenju sodnice predstavljal zadovoljiv argument, da tožniki pač ne ločijo fikcije od realnega obrekovanja, pa je zatorej nesprejemljivo, da je literarna junakinja, ki tožnike spominja na njihovo sorodnico, fukala na od golobov podrekani klopici. Ko gre za fuk, vsi kolapsirajo. Konservativci se oprejo na floskule ekstremne kvazi zaprtosti, liberalci na floskule ekstremne kvazi odprtosti. Oba ekstrema se izogibata vsebinskemu vpogledu in si kradeta pravico do manipulacije z najbolj intimno sfero posameznika. V vsakem primeru intimno. Tudi če se razkazuje. Telo brez duha je mrtvo telo. Ločitev telesa od duha pomeni truplo. Kdor trdi, da fuka zgolj telesno, je kvečjemu butast, kar pa nima nikakršne zveze z objektivno mejo verjetnosti. Cesar je gol tako ali drugače.

Na podlagi javnega sprenevedanja se občinstvo zlahka dokoplje do fascinantnih zaključkov. Ena izmed takšnih telebanskih je na primer pogruntavščina, ki sem jo večkrat slišala, da gre pri pornografskih filmih samo za razliko v kakovosti. Imamo slabe in dobre pornografske filme, me je podučil karizmatično precej impotenten mladenič. Nek trejerazredni nemški produkt “Pohotna Angie” pomeni zanič pornofilm, von Trierjev Idioti pa dober. Simpl! Ni mi bilo jasno, zakaj neki označuje Idiote za pornografijo? Jah, jaz budala! Ker igralci uprizarjajo seks vendar! In to pornoigralci! Aha, sem uprizorila butast izraz na obrazu, kolikor bi si pač režiser svoje famozne teze poželel v podporo … torej je film, ki vsebuje prizore kuhanja, kuharski film? Kaj pa film s prizori klofutanja? Klofutarski film. Zanimivo! Največ minuta golega kurca na velikem platnu prenekatere očitno tako fascinira, da navdušeno skačejo po stolu in vriskajo, juhuhu, pornofilm!! Sem Za! Sem Za! Jaz imam rad fuk! Jaz razumem fuk! Mi verjamete?!!! Verjemite mi že enkrat, prosim! Verjemite mi vsaj drugi, če že sebe ne morem prepričat!

Kje so torej meje? Enostavno. V namenu. Pri omenjenih umetniških filmih ne gre za prikazovanje spolnosti Samo zaradi erotičnega draženja. Tudi v kolikor bi trdili, da je sama vključitev določenega seksualnega prizora vstavljena izključno s takšnim povodom, bi šlo kvečjemu za pornografski element, kot element kuhanja, pretepa, vrtanja po nosu …, kar pa še ne pomeni posebne žanrske kategorije.

Vendar pa mi je nekoč nek (celo) filmski stvarjalec nasprotoval z osebno filozofijo, da film seksualnih prizorov sploh ne potrebuje (ne “realističnih”, ne odigranih verzij), saj se da brez fuka povedat vse in pravzaprav dejansko služi izključno popestritvi zapravljenega časa pred ekranom čepečega občinstva. Zastopal je celo stališče, da seks ne spada na film in mu zaradi nefunkcionalnosti odvzema umetniško vrednost, saj s prstom kaže na priznanje ustvarjalca, da je nesposoben motivirat gledalca na manj trivialen način. V njegovem filmu bi lahko tako slišali stokanje izza vrat, videli prizor pomendrane postelje post festum akcije ali fasali verbalno obvestilo znotraj dialoga, da sta “unadva” pa fukala, veste. Spet. Od kod nekomu ideja, da je prizor fuka kategorično sam po sebi nezgovoren in v nobenem primeru ne more vsebovat nikakršnega sporočila (seckanje čebulce ga pa lahko, al’ kako?). Osebno se s takim človekom ne bi rada znašla v fukpoziciji, saj očitno razsežnost narave seksa razume mogoče za pol delno otrdelega kurca. Da se v vlogi režiserja raje ne loti tovrstnih konceptov, je seveda bolje zanj. Nastalo bi brez dvoma skropucalo, ki ga noben še tako dojemljiv igralec verjetno ne bi rešil.

Vloga seksa se dokaj nazorno prepozna na primer v Chabrolovi Nezvesti ženi in Lynovi verziji po isti Chabrolovi predlogi Nezvesta. V prvem primeru se scenarij osredotoči izključno na distanciran odnos med možem in ženo. Med njima vlada zamolčana slutnja. S tišino ohranjata zakon v navidezni idili, v zakulisju se žena dobiva z ljubimcem, mož pa fura svojo politiko soočenja s tretjim, ki vnaša nezaželen nemir v zakonsko idilo. S seksom med ljubimcema Chabrol opravi v “tišini”. S cigareto v že pomendrani postelji. Seks med zakoncema ne obstaja. In film je v zasnovi zanimiv, vendar dolgočasen za popizdit. Tudi dolgčas odigra smisel, saj je sam konflikt posledica ženinega nesprijaznjenja z dolgčasom. Morebitna režiserjeva filozofija, da seks ne pomeni zapleta, ampak samo nepomemben stranski učinek medosebnih ruševin, ne zdrži vode, pa če bi si še tako želeli (zakaj že?). Ni namreč jasno, zakaj v tako impotentnem vzdušju žena sploh fuka na drugi strani plota. Tudi ona namreč v tako zastavljenem konceptu ne predstavlja erotično živega lika.
Adrian Lyne je v adaptaciji taiste zgodbe ubral popolnoma nasprotno taktiko. V njegovi režiji je pojem erotike srž. Hišica stoji, kosilo tekne, krediti in hipoteka v duetu funkcionirajo znosno, otročič uspešen in zdrav …, samo ena zadeva ne štima. Bistvo. Gonilo živosti. Erotika! Opozarja na vse variacije jedra problema in se ne meni za dogovorjeno vrednost bančnih računov, hišic in vzgoje otrok. V ospredje postavi ženo. Nezvesto. Ženo, ki šteka, da naj bi bilo z njenim zakonom vse v redu. A noče več slabo fukat s hišico, bištekom, pogrinjkom, spremljanjem otroka v šolo. Fukala bi z možem, a on dobro fuka s kariero in idilo družinske slike, na kateri je ona kraljica, ampak v okvirju. Vir masturbacije, ne pa tudi sofukačica v pravem pomenu besede. V Lynovem pristopu je vse kičasto. Podobno, kot je kičasto začrtal v lahkotni uspešnici 9 tednov in 1/2. Zrak je nabit s spermo in protagonistka se fiksa s filingom. Diane Lane je igralsko priložnost odlično izkoristila in upravičeno pokasirala nominacijo za oskarja. Cel film fuka. Fuka tudi, ko se pelje v podzemni in samo razmišlja o fuku. Vse na njenem obrazu fuka. Chabrolova verzija izpade, kot bi ga posnel impotenten moški, ki noče verjet, da potenca sploh obstaja. Lynova verzija je drug film. Kot bi ga ustvarila erotično prebujena ženska, ki pa hoče verjet, da je moževa impotenca ne bo oddaljila od hrepenenja po vonju ljubezni, v kolikor bo impotentnež ljubimcu odrezal kurca, pardon, raztreščil glavo. Obe verziji imata filozofsko hibo. V prvem primeru se vleče skozi celotno projekcijo in gledalcu pušča vtis sprenevedanja. Nekaj manjka. Fuk vendar! A zaključi prepričljivo dosledno, brez sprenevedavih emocionalnih preobratov. Potlačeno! V drugem primeru prepričljivo orisuje lisičjo naravo erotike, a se hiba razgali ob koncu. Nedosledno, skozi tipično vsiljivo katoliško moralko. Na vse kriplje nas hoče prepričat, da žena moža dejansko lahko še ljubi, ker jo s čustveno intenziteto izsiljuje. Skoraj tako naivno, kot bi se posiljevalec prepričeval, da bo posiljena uživala, če bo dovolj vztrajen, kaj šele če se ji izpove, da se jo je odločil natepavat do penzije, ko jo je prvič zagledal. Preveč simpl. Ko ženska zavoha spermo, je ne pozabi tako zlahka. Slaba vest kot razlog ja, ljubezen pač ne.

V vsakem primeru ni nobenega razloga, da bi diskriminirali ali favorizirali seks znotraj umetnosti. Diskriminacija znotraj koncepta, ki kliče po fuku, pusti praznino, favoriziranje pa pokvari morebiten potencial umetniškega izdelka. Izpade kot prostitutka, ki med fukom dahne “ljubim te”. Tako nekako je izpadel francoski film Romanca. Pornografski elementi nikakor niso rešili pustega, bledega in očitno tendencioznega nakladanja o ženski erotični plati psihe. Še huje. Pofafan kurac pornozvezdnika ni imel na platnu kaj počet, razen da je oslinjen štrlel v zrak. “So fucking what?!” Vseeno bi bilo, če bi v istem momentu ugledala kozjo rit. Če je kurac nadrkan, še ne pomeni, da se bo izognil impotentnemu vzdušju. Impotentni prizori, kakršne dejansko večinoma vidimo predvsem v porničih. Vse verjamemo, samo tega ne, da liki dejansko hrepenijo po fuku drug z drugim. Hvala za toplo vodo namesto začinjene juhice … nepozabne, če bi se le dalo, prosim. Seveda v primeru Romance obstaja opravičilo. Opravičuje jo zgodba o neznosno nezanimivi, nekarizmatični in plitvi bejbi v razmerju z neznosno nezanimivim, nekarizmatičnim in plitvim tipom. In zdaj ta dolgcajt od babe ob dolgcajtu od tipa trpi pomanjkanje fuka. Ustvarjena sta drug za drugega, samo ni nam jasno, zakaj neki bi ona fukala sploh. Pomanjkanje pač. Pička je lačna, bi kr neki požrla, on pa brez apetita. Notranje praznine noben akt ne zaflika. Torej je fukoscena v Romanci pač toliko nepretresljiva, kot je nepretresljiva dušna klima protagonista. Logično. Ampak čemu bi se šli umetnost z nezanimivim motivom. Ali lahko ustvarimo zanimivo kreacijo iz nezanimivih motivov? A ni to pravzaprav ena izmed definicij umetnosti? Zato porniči ne morejo dosegat tega pojma. Ker so omejeni na ozko specificiran namen z jasno začrtanimi pravili igre. Po defoltu so komercialni. Fast fud produkcija. Za požeruhe, ki žrejo, ker so pač lačni. Ne kaj, čim več je vprašanje. Nezahtevni, a požrešni! S tega aspekta pornografski film ne more pridobit nikakršne večje umetniške vrednosti od predvajanja hokeja z vsemi zrežiranimi ekscesi na ledu. Preprostost ne mara presenečenj, ki bi predstavljala posebej barvite izzive. Kakor dojemaš življenje, tako tudi fukaš! Ker nikoli Samo ne fukaš, ampak izkazuješ svojo naravo. Kdor seksualni akt v kakršnem koli oziru okategorizira z izrazom Samo, meni osebno sporoči, da je on Samo. Z ljudmi, ki se dojemajo za Samo, z mojega vidika ni vredno popit niti kavice. Ker so Samo eni brezvezni jebivetri, ki kradejo energijo za svoj minoren Samoobstoj. Brezvezniki. Kurčemlačneži. Romanca je bil preveč pornografski film. Pa ne zaradi seksualnih prizorov, ampak impotentnega vzdušja.

ZARES AL’ ZAHEC

Umetnost vedno išče in razkriva resnico. Zanima jo predvsem skrito preprostemu pogledu. Fuk znotraj umetnosti ne more bit izjema. Realizem v pravem pomenu besede zato paradoksalno zlahka izpade totalen fejk. Nikakor ne pomeni, da bo dejanski fuk med dvema igralcema prispeval v plus prepričljivosti stvaritve. Če bom imela na platnu priložnost opazovat dva uboga glumatorja, ki bosta z vsakim gibom in vibracijo sporočala, kako se gnusita drug drugemu, a se želita zapisat med drzne karierne veličine, to prav gotovo ne gre v plus scenariju, ki mi sicer pripoveduje, da gledam prizor dveh strastnih ljubimcev. Realizem gor al’ dol. Rezultat je v kontraučinku pogreben. Prepričljiv bi izpadel, v kolikor bi gledali dokumentarec o dveh igralcih, ki hočeta zaslovet, ker sta pripravljena za vlogo fukat zares, čeprav se gnusita drug drugemu. Von Trierjevim Idiotom ni kaj očitat. Grupič s pornoigralci je izpadel povsem dosledno, saj ni bilo nobene potrebe, da bi me režiser želel prepričat, kako brezmejno uživajo. Idiote so se šli, da bi dosegli breztežnost psihe in ni jim uspevalo itak. Niti si niso v absolutu želeli, da bi jim uspelo. Želela si je samo ena, na koncu razkrita protagonistka. Za bergljo ob nesposobnosti, da bi se soočila z bolečino ob izgubi otroka.
Seks v filmu Intimnost funkcionira dobro. Igralca sta izpadla dokaj prepričljivo, čeprav nadpovprečnega poželenja slutit ravno ni bilo. Glavnemu liku sem težje verjela, da se mu res ljubi tako manično tekat za ljubico, da bi jo identificiral, razčaral in ujel. Ta učinek bi morda bolj intenzivno dosegel z manj kurca med nogami, pa več pičke v očeh.

O keču uprizarjanja seksualnih konfliktov na platnu je spregovoril Jeremy Irons v enem izmed intervjujev. Z Juliette Binoche sta preigravala strasti v drami Sramota. Irons igra uspešnega karierista, uglednega moža in očeta. Vsaka gubica na obrazu sporoča, da je erotiko že davno zamrznil v imenu doseganja ultimativnih standardov družbeno uglednega primerka. Odtaja ga sinova zaročenka. Brez odvečnih besed se zapleteta v verižne fukarije po skritih vogalih in kotih. Vsak seks vsebuje specifično koreografijo, ki izraža bolesti obeh. Oba sta jih polna in bolečina enega počasi speljuje usodo drugega na enako tirnico. Ne gre za koreografije, ki bi služile zgolj namenu, da bi fuki izpadli “lepo” (a la Basic Instinct rokodelske komedije in podobno), ampak da bi izražali razloge za ponorelo kemijo med dvema. Vse skupaj je po tej plati izpadlo presenetljivo odlično. Če odštejem moj čud ob kastingu, saj je Juliette Binoche ena izmed zadnjih vrst ženskih karizem, ki bi jo angažirala za takšno vlogo. V tej igralki preprosto ni nič v tem smislu perverznega, kot je nakazoval film. V primerjavi z Jeremy Ironsom se je očitno mučila izžarevat nekaj, za kar se je zdelo, da sploh ne razume. Jeremy Irons je bil v intervjuju dokaj vljuden, ko je izpovedal nezadovoljstvo z rezultatom. Veliko krivde je nagrmadil kameri, češ da se je preveč sukala okrog kurca in premalo okrog obraza, da bi prišla do izraza strast med likoma in hkrati tudi dodal, da se med njima ni vzpostavila zadostna kemija. S tem je Irons pravzaprav dregnil v bistvo stvari. Za odličen rezultat je veliko pomembneje, da se igralca zaljubita, v kolikor igrata ljubimca, kakor pa sukanje kamer okrog genitalij. Niso odveč, definitivno pa neustrezno mašilo, v kolikor jih režiser kot mašilo zlorabi. Erotika znotraj umetnosti, kar pomeni ekvivalenco psihologiji človeka, mora konzumatorja čustveno prepričat. Kot uporabnico umetniških stvaritev mi dol visi, če se igralcu utrga od poželenja po soigralki. Še dobro. Da po intervjujih klati neumnosti, kako igra nima nobene zveze z realno doživetimi občutki, ker ima doma besno ženo, je smešno. Bolje bi bi bilo, da bi držal gofljo. Tudi prikazovanje erotike je stvar fluida, sama telesnost pa zgolj orodje tistega, kar se dogaja v možganih in v kolikor mi igralec prisega, da ob akciji ni občutil ničesar, bom z gotovostjo lahko pritrdila, da je vse skupaj tako tudi izpadlo.

PORNOGRAFIJA

“Realizem”, ki ga fura pornografija, je sam po sebi ironično lažniv, kolikor je le mogoče in s strani dojemljivosti fukoužitka ponavadi zaseda stopnjo moje vzburjenosti vsakič, ko si zarinem tampon v pičko, da obiska ginekologa z železjem v vulvi sploh ne omenjam. Totalen trans, vam rečem. Za dober denar odsimuliram celo stok. Pornoscena ima podoben problem kot resničnostni šovi. Na vsak način bi rada prepričala, da je njena kvaliteta v realiteti, pa bazira izključno na selektivnosti obnašanja in izumetničenosti odzivanja. Na vsak način bi se rada uvrščala v sfero umetnosti, a hkrati nikoli ne bi pristala na prilagoditev poanti, ki služi resnici, v zameno za umetelni draž najbolj nezahtevnih in “ubožnih” na duhu.

Peripetije okrog vprašanj Za ali Proti pornografiji in prostituciji (kar znotraj filmske sfere pomeni oboje) so prvenstveno politikantsko obarvane. Konzervativci so “Proti” v imenu morale in družinskih vrednot, a se je prostitucija razvila ravno ob boku taistih klerikalnih strategij. Na eni strani kot ventil za sproščanje moškega ob ujetništvu zakonskega jarma do groba in na drugi strani kot posledica patriarhalno šovinistične mentalitete, ki je žensko sesula na spekter žene in prvenstveno matere ali kurbe, v kolikor ne pristane na pogodbo ali ji usoda ni tako brezmejno “mila”, da bi jo kakšen “pimp” poročil. Že samo prešuštvo je zraslo na seniku tradicionalne mentalitete z vso žgečkljivostjo v paketu. Kaj bi sploh lahko rajcalo bolj od greha za vogalom. Kurbišča na eni strani ceste in cerkvica s spovednico na drugi. Lepoooo!

Liberalci preko sloganov “Za” izražajo stališče svobodomislenosti in demokratične strpnosti do drugačnih. Še raje pa nasprotovanje konservativcem. Hkrati se enako neradi vprašajo, kdo in zakaj pa so ti drugačni. Vprašat bi se bili pripravljeni zgolj v razpravi o njihovih hčerah ali, bohnedaj, njih samih. V teh primerih se izkaže hipokrizija še na drugem nivoju, saj sebe navadno izločujejo za možne kandidate likov, ki bi se lahko znašli v situaciji razprodaje telesa z vso vsebino v paketu. To se njih seveda ne tiče, saj se oni za kaj takšnega nikoli ne bi odločili, seveda pa brezmejno spoštujejo drugačnost, torej so “Za”. V kolikor bi usoda nanesla, da bi bil tako drugačen njihov potomec, bi se seveda zelo potrudili, da drugačen ne bi ostal. Škoda, ker drugačni niso imeli tako skrbnih staršev. Eh, ko jih jebe, ko politiziramo. Liberalno lapanje o drugačnosti ima še bolj tragikomično luknjo, saj ravno iz sfer fukotrženja izvira gomila govna. Od posiljevanja za discipliniranje “prostovoljnega” trženja, trgovine z belim blagom, cirkulacije droge, da se “blago” z večjim spanjem v duši trži … Prostovoljna prostitucija ima vedno svojo zgodovino, ki kategorično postavlja pod vprašaj pojem prostovoljnosti. Skratka … Lepo je bit liberalen potrošnik prostitucije, ki se pa žal nobenemu liberalnemu potrošniku ne zdi tako zelo fajn, da bi kakšen tako vsem dostopen, baje po mnenju taistih hipokritov enostavno prislužen, cekin zaslužil na tak način še kdaj sam, kar jim pri razpečevanju tovrstne mentalitete resno znižuje kredibilnost gofljanja v luno. Pri ljudeh, ki vreščijo, kako enostavno je služit s fukom in, ulalalala, za kakšne visoke tarife na urico gre, sem vedno začudena, čemu se sami ne ponudijo v uporabo za keš, ko je pa tako enostavno in celo ultra dobičkonosno! Če bi se meni tako zdelo, bi moj oglas cirkuliral že na polno. Taisti klinci ponavadi ne premorejo niti enega sprostituiranega primerka v družbi za pet minut. Bi se jim zdelo izpod časti. Oni so drugačni, malo histerični in blesavi, pa še probleme si lahko nakoplješ. Nikoli se ne ve. Zmagovalna patetična izjava liberalca med patetičnimi je pa brez dvoma sklicevanje na najstarejšo obrt. Kako neverjetno spoštljivi so liberalci do segmentov tradicije kar naenkrat!!! Kar naenkrat se jim zdi plesniv ostanek patriarhata neverjetno upoštevanja vreden. Težko se je odločit, kateri obraz je bolj degutantno uzret. Obraz konzervativca, ki poln tradicionalnih družinskih vrednot na skrivaj maršira v kurbišče, ali obraz liberalca, ki ga v imenu demokracije zanima zveličavnost pojma najstarejše obrti in … heh … poleg vsega na morebitnem poslanskem mestu celo kvaka, kako dobro bi bilo za državo, da bi z legalizacijo nafilali državni trezor z davki od prodajanja dušnih hramov. To je namreč telo. Hram duha!

Bistvo se skriva v posameznikovi poti do občutka dostojanstva, kar se simbolično transformira tudi skozi seksualno delovanje. Poanta je v simboliki. Zato v tem kontekstu tudi pornoprizor znotraj umetniškega filma nikoli nima enakega pomena kot pornoprizorovanje znotraj pornografskega filma. Kot so v življenju občutki ob seksu z ljubimcem drugačni od vzdušja ob prostituiranju. S tem so določeni tudi drugačni pomeni tako likov kot igralcev, ki v like vnašajo sporočila. Torej fafanje v resnici ni samo fafanje, četudi enako izgleda v vseh primerih, ampak samo znotraj okleščenosti pomenov na vizualno dojemanje samo tega segmenta konteksta. Glavno vlogo odigrajo simbolični pomeni, ki jih človek zaznava kot različna občutenja. S to platjo se ukvarja umetnost. Z razkrivanjem videzu bolj ali manj zakamuflirane resnice, pornografije ta plat medalje pač ne zanima. Laže v imenu realnosti, ki je lažniva ravno v svoji skoposti dojemanja realnosti. Seksa je samo seks. Pa vendar ljudje ne seksamo v vseh situacijah iz istih razlogov, z istimi nameni in seksa ne občutevamo isto pod vsakimi pogoji in z vsakim isto! In nikoli ne bo drugače. Četudi bo vsaka v samozavest zjebana žena rada verjela, da njen mož druge fuka samo s kurcem, njo pa s svetim angelom in pika. “Za” ali “Proti” bo vedno irelevantno vprašanje. Vprašanje, ki je lahko v vsebinski brezpomenskosti pomembno samo tistim, ki s tem na njihovo srečo nimajo, ama, nič, niti jih ne zanima kdo, kako, zakaj in čemu, imajo pa mošnjo nerazkrinkanih problemov v lastnih gatah.

Nana O. je po nekem ovinku ovinkastih medijskih poti dobila priložnost za objave na Vesti. V spletnem časopisu, ki sicer upravičeno predstavlja omembe vredno pridobitev v slovenskem medijskem prostoru. Konkurenčen v inovativnih formatih podajanja vsebin, ki jih omogočajo moderne tehnologije, in v fristajlerskih pristopih, ki večinoma spodbijajo antipatično ukazovalnost lastnega floskulaškega slogana “Spoštuj vsako vest in vse ljudi”. Še dobro. Vendar pa občasne komercialno sproducirane nebulotičnosti tega sicer simpatično svobodnjaškega medija na žalost zelo kazijo imidž kakovostnega in profesionalnim standardom zavezanega časopisa.

Morda je Nana O. mala sestrica katerega od sodelavcev na Vesti. Kaj pa vem. Definitivno, po pisanju sodeče, menim, da gre za najstnico. Ne upam trdit niti, da gre za vsebine, ki dosegajo standard srednješolskega glasila. Uredništvo Vesti bi ji naredilo večjo uslugo s kakšnim pametnim nasvetom, kot pa da s takimi objavami klestijo po pojmu profesionalnosti na lastnem terenu. Ampak vendarle so ji naredili uslugo. Ne le njej. Vrgli so jo med četico nekih imen s črko in pikico na koncu, eden pa sicer priimek celo ima, a je vreden pol pizde gnile vode ob neki razmazani fotki z razmazano faco. Ljudje brez obraza, ki Vesti furajo klike na naslove tipa “Preklete pičke”. Pod naslovom pa dobimo nekaj, kar spada kvečjemu v zasebni dnevnik, za trening. Bralci se na veselje Vesti pač zgražajo zaradi vulgarizmov, nekateri hvalijo v imenu svobode govora, problem je pa samo eden in edini. Da je slabše od neštetih slabih anonimnih blogov, ki ne poznajo niti osnovnih pravil postavljanja vejice, kaj šele, da bi razpravljali o vsebini in slogu. Saj ni pomembno, kako se človek piše, pomembno je, kaj in kako napiše. No, prav! Pa poglejmo, kaj je Nana O. spisala v zadnji objavi. V zadnji objavi, ob kateri mi je po vrenju ob prejšnjih pač prekipelo. Opozorilo! Tekst samo kopiram in ne popravljam manjko vejic. Važno, da se piše o pičkah, kurcih in fuku, vmes pa še malo o Karadžiću in Mladiću. Ko jebe vejice. Nivo vsebine in poante ni pomemben. Kdo to piše, še manj. Saj je verjetno bolje za njih, da ne vemo. Butasti se podpisujejo in jebejo ježa, če kakšnemu kekcu kaj ni po godu. Če pa želimo prebirat več od najstniškega vznesenega flanca, poiščimo kaj omembe vrednega v blogosferi. Saj obstaja. Ta nivo pa pomeni za nekatera uredništva kolumno, vredno objave, vredno honorarja celo mogoče.

Smisel blogosfere pri vzporejanju z mediji vidim osebno predvsem v tem, da bi s presežki opominjala na morebitne podstandarde v profesionalnih medijih. Če že vlečemo kakšno vzporednico. Ko se pa pojavi sum, da bodo profesionalni mediji koketirali s podstandardom blogosfere in se bralcem režali v ksiht, lahko rečem samo “U pičku mater vsem prekletim pičkam in gorečim med nogami”!

“Kaj morem, če mi gori med nogami”

Valerie Tasso je razgalila Pariz, kurbe, moške, ženske in predvsem sebe. V poplavi slabih knjig, izbirčna sem kot »hudič«, prava osvežitev med sodobnimi pisateljicami. Ni mi všeč zato, kar piše o fuku, všeč mi je zato, ker piše o ženski, ki fuka.

Zelo nespameten začetek. Avtorica polna napuha podaja sodbo o poplavi slabih knjig in se predstavi za izbirčno kot “hudič”, za pravo osvežitev označi pa avtorico Valerie Tasso. To si je treba namreč prevajat na pravi način. Mojca se znajde v enormni gurmanski restavraciji. Na meniju ima paleto raznoraznih specialitet. Mojca popizdi, saj ničesar ni zmožna niti prežvečit, kaj šele pogoltnit. In za kakšno ceno ji vrivajo tisto neužitno sranje. Pha! Udari po mizi in zahteva hamburger, ki pa ga seveda ne strežejo. Dolgo tava po restavracijah, pa jo Kekec pelje na randi. V McDonalds. Na mah pogoltne mali hambi in zapiše v kolumni: “V poplavi slabe hrane, izbirčna sem kot “hudič”, prava osvežitev med sodobno pičo! Priporočam Mcburger!”

Ni čutna, romantike ni, dogodki so tekoči in »težkih« zapletov, zaradi katerih moram potočiti kakšno solzo, ni. Iz njenih del puhti čisto prava ženstvenost, prvinski erotični naboj, ki ga nosi je čutno zaznaven, tudi zame, ki sem ženska.

Pravzaprav ničesar ni. Totalna praznina. Tipično za promiskuiteto. Da pa promiskuiteta pomeni čisto pravo ženstvenost, slišim prvič. Je čutno zaznavna, ja. Kolikor globoko pač seže kurac. Še bolj čutno zaznaven bi bil tresk z lopato po buči.

“Val fuka z vsakim, kurcem, ki ji pride pod »prste«, celo s takšnim, ki ji niti malo ne diši in je niti malo ne privlači. Ne morem pozabiti, kako opiše fuk z debelim poslovnežem in ga opisuje kot prašiča. Samo misel na takšen fuk nam je običajno odbijajoča, vendar se mar ne dogaja? Tega ne bi nobena ženska priznala. Fuka z nekom, ki ji ni bil všeč, vendar je to storila.”

A to je ta čista prava ženstvenost? Fuk z vsakim, ki ji pride pod “prste”, tudi s tistimi, ki se ji gabijo. Promiskuiteta torej. Se avtorici tudi promiskuiteten moški zdi sinonim za čisto pravo možatost?

Avtorica kolumne očitno ni prav zelo izbirčen bralec, kot se pohvali v uvodu, sicer ne bi padala na tako klišejske šund prispodobe, kot je debeluh - prašič.

Nobena oseba, ki se v globini duše ne gnusi sebi, ne bo začutila želje po fuku z nagnusnim. Fukanje z gnusom je vrsta kaznovanja samega sebe. Takšna oseba ne more ljubit človeka, ki ljubi njo, kaj šele ga občudovat, ker se sebi gnusi, torej je oseba, ki se ji ne gnusi ona, nevredna ljubezni. Zato je promiskuiteta, ki večinoma vključuje tudi fukanje z gnusom, velikokrat posledica predhodne zlorabljenosti. In funkcionira kot obliž na rano gnusa, ki ga hoče preseči tako, da si ga zadaja sama, prostovoljno. Da bi se gnusu približala in ga vzljubila. Potem bi lahko vzljubila sebe. Vendar problem nastane v paradoksu, ker gnus ostane samo gnus, kakor koli obrneš. Podoben proces se dogaja z žrtvami drugovrstnega nasilja. Žrtev postane nasilnik sam, da bi se spravil z nasiljem, vendar se vrti v začaranem krogu, ker nasilje vedno ostane samo nasilje s svojimi neugodnimi stranskimi učinki. Tudi to se dogaja, ja … In ponavadi se ženske s takšnim problemom ne bahajo kar povprek, ker gre za precej globalno bolečino in sram v duši. Je pa vsak sram dobro vnovčljiva roba na tržišču.

Njeno pisanje je golo v vseh variantah in kar me najbolj veseli, drznila si je tako daleč, kamor si ne upa vsaka ženska. Odstrla je zaveso pisanja o ženskem dojemanju seksa v prvi osebi in pogledala globoko v žensko dušo.

Njeno pisanje nič dušnega sploh ne odstira. Odstira samo dogajanje in reakcije. Promiskuitetne ženske. V dušo se pa ne spušča, kaj šele v preteklost in motive. Ženskost razvrednoti in jo degradira na kos razprodanega mesa. Vsak fuk je bitka s tesnobo. Kot rezi v lastno kožo ali anoreksično izkozlavanje, kar predstavlja, seveda, užitek, olajšanje.

Bralcu ni nič prikrito, kljub temu, da pisateljica res skrbno dopušča domišljiji graditi visoke »zgradbe« spoznanja, da smo ženske veliko bolj žive, kot je videti na prvi pogled. Skozi svoje knjige ni razgalila samo ženskega mednožja, temveč tudi tiste prave, čiste ženske misli.

Ja, bralcu res dopušča domišljiji graditi visoke zgradbe, še posebej če bralec ne pozna materije gradnikov. Res je, da gre za žensko psiho, v kateri tli močan upor proti patriarhalni zavesti. Rezultat upora je osebnostna stagnacija, saj se lik ne upira, ampak podlega. Na primer: V otroštvu zlorabljeno dekle se bo zateklo v notorično kurbanje, na drugi strani se bo lahko njena bolečina transformirala v totalen odpor do seksualnega. Oboje je druga plat iste medalje. Vdajanje namesto upora.

Današnja družba, poglejmo resnici v oči, žensk ki se fukajo ne sprejema. Moški so tisti, ki fukajo in si lahko privoščijo »črtice«. Vendar se nihče ne zamisli, da so te črtice ženske.
Moškega isti spol sploh ne obsoja, niti se ga bolj »kruto« ne lotevajo ženske (tudi če se ga, to hitro pade v pozabo), medtem, ko se izraz/žig kurba »prilepi« na vsako pripadnico ženske »delte«, ki jih je »fasala« od različnih.

Avtorica očitno meni, da bo diskriminacijo žensk dokončno razrešila ženska promiskuiteta, ki naj bi kazala šlik šlak korenček moški promiskuiteti. Tiste črtice, ki so si jih moški privoščili kot črtice, bodo zdaj fukale z vsakim, ki pride mimo, naredile črtico in problem emancipacije bo rešen. Izi! Moški ploskajo. Predvsem promiskuitetni.

V razmislek. Tako moški kot ženske imamo mater. Mater, ki nas je donosila, dojila in posledično odigrala prvenstveno vlogo pri vzgoji. Vendar sinu mati ne pomeni enako kot hčeri, čeprav oba zreta v isti spol stvariteljice. Sin je podvržen razkolu med pojmom ženske, ki predstavlja nedotakljivo materinsko naklonjenost, in ljubice, ki simbolizira dotakljiv erotičen odnos. Fukat mora drugam, stran od mamice. Od materine vloge je odvisno, kakšen odnos bo vzpostavil do simbola “druge” ženske. Hčeri je oče tuj. Očeta “osvaja”, kot bo kasneje druge moške. Na tem terenu je doma. Ima pa problem z žensko. Njen pogled na moške se transformira skozi druge ženske, kot se je preko matere do očeta. Sin z očetom v tekmi za pozornost matere vzpostavi po naravi stvari bolj kolegialno toleranten odnos, ker je v avtomatski prednosti. Ne osvaja, kar je že osvojeno. Že osvojenemu se mora odpovedat na poti odraščanja, hči pa mora osvojit, kar se je urila osvajat. Zavedanje o razlikah in dopolnjevanju med spoloma ponuja odgovore o naravi konflikta, nikakor pa nikoli in nikdar bolest za bolest. Tisto bolest, ki jo ženska pri moškem niti ni imela pravice kategorizirat za bolest, če je izrazila naravo ljubice (v očeh inantilnega moškega naravo kurbe, ki meša štrene pri ljubezni do simbola matere, nepofukljive “robe”) in ki jo je slabovestno zanikala, v kolikor je delovala v vlogi matere.

“Žigosajo pa ženske. Misel, da se to dogaja v naših »malih« mestecih in da se v večjih ne, odpade. Nedvomno vrana vrani ne izkljuje oči, ženska ženski pa. Ja.”

No, evo! Avtorica pizdi nad ženskami, moške pušča v polju tolerance. In zakaj neki bi mislili, da se to v večjih mestih ne dogaja.

Seksualna energija, ki kipi v telesih takšnih žensk, ki so običajno moškim privlačne, ostale ženske zelo moti. Moški žensko gleda in opazuje drugače, kot to počne ženska.

Ne bi rekla. Opazimo precej enako.

Ženske so v večnem tekmovanju za pozornost moških, medtem ko moškega kakšen pas ženska nosi niti ne zanima. Oblačila, nega in izpostavljanje. Vse za moške, vsa evolucija človeštva je pod pritiskom tekmovalnih žensk, ki nevede vplivajo na vse okrog njih. Če ženska ni lepa in ne izstopa zaradi tega, se začne uriti v drugih veščinah in že smo pri Valerie.

Moškega še kako zanima, kakšen “pas” nosi ženska. Ko moški ne opazi spremembe na ženski, pomeni, da je nezainteresiran. Ne stoji mu več pač. Floskula, kako moški po naravi ne opazi ničesar, niti ko ženska spremeni barvo las, je zrasla na seniku jalove tolažbe za trume zapostavljenih žena, ki jih še osel v hlevu ne opazi več, kaj šele mož. Žal. Moški opazi sicer še preveč. Si poželiš, da bi malo manj opazoval.

Ja. Smo pri fuku in smo pri ženski, ki ne da samo izgleda dobro, je tudi predrzna in piše o fuku. Ženska je kurčevo samozavestna, zaradi česar si zasluži spoštovanje. Ne vemo, če piše o svojem doživljanju, vendar tega ne zanika, niti ne pritrdi. Vse ostaja prva oseba, vse ostaja v knjigah, medtem, ko si »prasica« Val drzne vse tisto o čemer ženske lahko samo sanjajo.

Ne razumem. “Če ženska ni lepa in ne izstopa zaradi tega, se začne uriti v drugih veščinah in že smo pri Valerie.” Kaj je zdaj?! Kako smo že pri Valerie, če Valerie izgleda dobro? Bi se avtorica lahko odločila, ali je Valerie lepa ali pač ni lepa in se je izurila v drugih veščinah.

In še zavajanje. Seveda vemo, če piše o svojem doživljanju, čeprav tega ne zanika, niti ne pritrdi! Saj ji ni treba. Vemo marsikaj, če poizvemo, preden si ustvarjamo mnenje, o čem sploh beremo in na veliko z mnenjem opletamo in propagiramo celo nekakšno tragikomično feministično moralko. Potem nič ne ostaja več samo v knjigah in “prasica” Val ni več nekdo, ki si drzne tisto, o čemer ženske lahko samo sanjajo. (O čem pa ženske sanjajo po mnenju avtorice kolumne? O fukanju z vsakim taksistom, ki pelje mimo … Da gnusnih prašičev ne omenjam?)

Valerie Tasso je diplomirala iz ekonomije in tujih jezikov, nekaj časa delala po podjetjih, potem pa se je pri tridesetih letih zaposlila v elitnem kurbišču. V šundromanu Nimfomanka, ki je izšel pred Razgaljeni Pariz, opisuje ta del svojega življenja. Kot je značilno za ženske s tovrstnim problemom, se vmes zaljubi v prevaranta. Ki ni samo kurbir, ampak tudi lopov, zaradi česar pristane ubožica na kantu, v visokotarifnem kurbišču pa flika izgubo. Tam bojda spoznava skrite tolmune svoje seksualnosti in ji je prav lušno. V romanu, ki se ne spušča v obravnavo dušnega, ampak se drži nizanja dogodkov. V romanu, ki se ga spraviš prebrat iz firbca zaradi pedigreja realne protagonistke, ki ne spominja na klasično nemilo usodo zavrženih deklic, ki jo apetiti grdobcev ponesejo v prostitucijo s trebuhom za kruhom. Osebno me je zanimal predvsem obrtni vidik opisovanja seksualnih prizorov. Ne dobiš ne enega ne drugega. Ampak samo hitič, ki se prodaja sam po sebi, kot vse navezano na fuk. Avtorica trži predvsem sebe, ampak samo tisti del, ki fuka pač. In v tem je večja kurba, kot bi bila lahko kurba katera koli polpismena pocestnica, promiskuitetnica ali prostitutka. Gospa Tasso je res kurba.

Po obdobju prostituiranja se Valerie Tasso, zanimivo, odloči za izobraževanje na področju seksualne terapevtike. Verjetno kot nadomestilo za terapijo. Problem njenega imidža je predvsem v tem, da o njeni rani preteklosti izvemo bore malo. Naletimo na kakšen spomin iz otroštva. Na vojake v bližini domovanja na primer (zanimivo, zanimivo … pa ravno trume vojakov …) in na občutek nasičenega ozračja doma s polno omejitev (hmmm … ja, razumemo), sicer pa je Valerie Tasso svojo preteklost pred javnostjo precej izolirala. Bernard Nežmah v predstavitvi Nimfomanke zapiše, da pade kar z neba. Kar naenkrat je nimfomanka in tako pač je. Promiskuiteta ti pade na glavo kot neznani leteči predmet. In tako tudi res funkcionira Valerie Tasso medijski konstrukt. Neprepričljivo lansiranje ideje o obstoječem samem po sebi s pomočjo izolacije vsakega vprašanja od kod in zakaj. Z jasnim namenom … Seks se pač prodaja. Valerie Tasso pa z imidžem krmari dovolj spretno za rajo. V eni od izjav predstavi razlog za prostituiranje kot dokaz, da ima lahko smisel. Kaj predstavi za dokaz smiselnosti? Da je napisala že nekaj hitičev, s katerimi je seveda zaslužila toliko kot nobena prostitutka ne more. Postala je znana osebnost. Romanopiska. Vse zato, ker se kurba. Si je dokazala. Da ima lahko celo njena psihoza smisel in je še kako vnovčljiva roba znotraj slepe družbe, v kakršni živimo. Kurba se dobro prodaja. Kurba kot sinonim za blef seveda. Za ponujanje tistega, kar povprečnež hoče slišat. Da je vse okej. Tudi fukanje s prašičem, ki se ti gnusi. Ni panike. Pade na glavo pač. Vse je okej. Prostitucija je okej. Alica v čudežni deželi pa sploh. Dokler je pravljica in dokler se Alica ne predstavlja kot avtorica.

Skrbno si nabira negativne točke pri ženski populaciji, ki nadvse rada »šikanirajo« vse kar je boljše in predvsem, kar je seksualno bolj zanimivo. Takšne, kot je v naših mislih Val, so največja nočna mora za sodobno žensko, ki ima dobro službo, soliden izgled in je urejena, vendar z vsem tem ne zadrži moške pozornosti, ko se pojavi »druga«, ki ima samozavest, ne le v glavi, ampak tudi med nogama. Ni dvoma, da so najboljše ženske tiste, ki so fizično privlačne in tudi inteligentne.

Val ni primer protagonistke, ki s samozavestjo, lepoto in inteligenco speljuje moške ženskam, ki same ne dosegajo omenjenih standardov. Saj Val s politiko kurbanja zavrača možnost, da ne bi bila “druga”, ker se samo kurba. V romanu Nimfomanka pa tudi hudo najebe zaradi nekaj drugih in celo nespametno izgubi denar, ki ji ga spelje njen objekt zaljubljenosti. Izobraženost, lepota in “inteligenca” ji prav nič ne pomagajo. Oziroma je pojem inteligence precej vprašljiv. Val je predvsem ženska, ki jo privlačijo “napačni” moški, kar jo, razočarano, pahne v promiskuiteto. Gre za kliše tovrstne psihoze. Valerie med skopimi opisi svoje preteklosti izjavi, da se je od začetka trudila ustrezat vsem standardom uspešnega človeka in je bila pri tem izredno disciplinirana (morda je omemba vojaškega okolja pripomogla k temu … pa k čemu drugemu morda tudi …), vendar je nič od doseženega ni zadovoljilo, nevroza pa je naraščala. Noben zunanji dosežek ne more pregnat tesnobe v duši. Veliko krat se nameri, da pridni, celo deloholični in na videz uspešni ljudje, pravzaprav z doseganjem uspehov bežijo pred notranjo stisko, ki v nekem primernem trenutku eskalira na tak ali drugačen način.

Počasi si, naša osovražena Val, negativne točke nabira tudi pri moških, ki so si nadeli nevidne »kiklice« in se bojijo, da jim ne bo dovolj dolgo stal za takšno žensko. Moški strah, da ni sposoben ženske zadovoljiti je pač večni problem »fuk luzerjev«.

Ja, se strinjam. Večni problem moškega je v tem, ali mu bo sploh stal ob ženski, ki presega meje njegove fantazije … Ali ji bo sploh kos? Zato moški veliko krat svojo muzo celo izda ali zasovraži. Ampak dvomim, da gre za primer ženske tipa Val. Val vendar fuka z vsakim, ki pride mimo. Zakaj bi bil kdor koli izjema, če še nagnusen prašič ni. Takih žensk si zakompleksan moški kvečjemu želi čim več na svetu. Kot obliž na svojo rano. Snif kokice na impotenco. Paradoksalna oblika “feminizma” par ekselons. Oziroma scanje proti vetru, ki vsakega kolikor toliko inteligentnega moškega lahko spravi v smeh, mene, kot žensko, pa v jok.

Medtem, ko se svet in književni kritiki zgražajo se jaz cinično nasmiham. Človeškega ega ni mogoče potešiti, neprestano je lačen in vedno ima prav. Neprestano je v dvoboju s svojim »stvarnikom« in samim seboj. Vendar v seksualno nasprotje s samim seboj ne more in šele takrat vsak posameznik sname masko, pokaže svoj pravi obraz.

Seveda avtorica kolumne misli, da se “svet” in književni kritiki zgražajo, ker gre za sila samozavestno, seksualno osvobojeno protagonistko na literarnem področju, ki jo hočejo grdi književni kritiki zatret kot žensko, saj česa takšnega še niso prebrali (pajade!). Za avtorico kolumne, ki meni, da je izbirčna, ker pada na hamburger, je zaključek logičen. Problem teh Valerie Tasso knikc, ja, to niso knjigice, niti knjižice, ampak knikce, je v vsebinski in slogovni skoposti. Dnevnik džankice, ki bi nam opisoval razburljive dogodke pri puljenju za gram in opisoval silne osvobajajoče občutke ob vsakem novem šusu, tudi ob tistem, ob katerem je džankica kozlala in skoraj crknila, bi bil lahko brez dvoma zanimiv. V kolikor bi bili ti s cinizmom podloženi opisi kakovostni v slogu, bi knikci lahko rekli omembe vredna knjiga, vendar pa iz knikce madam Tasso veje silna neprepričljivost, ki bi pri obravnavi džanka drugotne narave verjetno sprožila odklon tudi pri avtorici kolumne in njej podobnim. Ker pa gre za tematiko seksa, se kakopak izcimi lahko tudi takole. Kako lepo bi bilo, če bi vsi lahko fukali s komer koli kadar koli. Potem bi toliko dvomov in stisk v zvezi z ljubeznijo, kaj šele okrog dušnih zlomov pri zaljubljanju, odpadlo. Pajade! Tako simpl pač ne gre v življenju. Kot ni simpl pojem ugodja kakršne koli vrste džanka, saj si brez ugovora vzame davek.

Vsi predobro vemo za kom se dviguje prah in Val zna tako lepo napisati, »kaj morem, če mi gori med nogami?«

Med nogami se predvsem pocedi od kosa poscanega mesa. In problem blefa in naivnosti je vedno v kosu poscanega mesa, ki se predstavlja kot požar med nogami. Valeri Tasso je blef, Nina O. pa naivnost, zadovoljna žrtev uredniškega blefa, ki klesti po bralcih. Nas butcih! Idiotih! Kretenih!

Za začetek pojasnilo, kako osebno razumem komentar Miše Molk in potem še najpomembnejša plat medalje, zakaj in v svrho česa ga tako razumem. Od odstavka do odstavka.

Bom kar zelo konkretna. V soboto sem na tržnici srečala vedno pronicljivega Mojmirja Sepeta. Še z bicikla ni razhajal, ko so mu besede kar vrele na plan. »Ljuba moja varuhinja, vse, kar je prav, a me lahko prosim obvaruješ pred
Borisom Kopitarjem?«

Konkretno! Nič me ne zanima bolj od konkretnega. Prosim! Varuhinji v sila zoprnih okoliščinah še kako prav pride, da se lahko opre na izjavo zvenečega imena. Tokrat pač Mojmir Sepe. Razumem. Varuhinjo bodo požrli, če ga bo preveč po svoje biksala, brez zaledja, česar se še kako zaveda in nas posredno o tem tudi očitno obvešča.

Varuh oziroma varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev je pritožbeni organ, ki sam ne more uspeti. Ima pa za seboj javnost, ki mora kar se da učinkovito izrabljati svoje pravice do raznovrstnosti radijskih in televizijskih vsebin, tudi takih, ki niso nujno vezane na marketinški iztržek. Za vsebine gre, za tiste, ki jih - ali sploh ni in take, ki so površno, malomarno ali celo pristransko predstavljene. In prav tu vidim svoj vzvod delovanja. Kot tudi v tem, kako, s kakšnimi merili in vatli se nastavlja ljudi na odgovorna mesta. Javni zavod RTV potrebuje odločne in suverene ljudi, strokovni kader, ki ga politične barve in avtoritete ne smejo omejevati pri njegovem delu.
Le tako lahko pridobi zaupanje svojih naročnikov. In tako, kot se morajo naši poslušalci in gledalci čim bolj zavedati svojih pravic, se mora javni zavod oklestiti samovšečnosti in pozabiti na ščit vladajoče politične ideologije.

Popravljam. O kočljivi situaciji nas ne obvešča posredno, ampak neposredno. Sama ne more uspet, saj je njeno delovanje vezano predvsem na reakcije poslušalcev in gledalcev. Ker pa pritožbe večinoma posluša po pločnikih, kafičih in po hodnikih, ne more kaj dosti vplivat na množično pljuvano stanje nacionalnega medija. Taisti pametnjakoviči, ki se pritožujejo v imenu kakovosti, bodo ob koncu mandatovanja najbolj glasni, kako Miša Molk ni uspela progresivno vplivat na sceno pravzaprav nič!!! Tako, kot opisuje Miša Molk bistvo svojega vzvoda delovanja, bi si lahko samo želeli, da bi se rezultati njene funkcije tudi izkazovali. Kako neki, v kolikor od intelektualnih, pametnih in sploh in oh z žlahtnostjo obsijanih gledalcev in poslušalcev ne dobi podpore, ampak samo pričakovanja. Kategorično taisti blazno pametni molčečneži, ki imajo bojda preveč pametnejšega dela od javnega izražanja kritik, zavreščijo, ko je treba nekomu spet očitat, da ni KONKRETNO naredil nič! Ker oni so vendar pametni, izbranega okusa, izobraženi in seveda znajo ocenit kakovost nekogaršnjega dela?!!! Kajneda?! Kajneda?! Kajneda?! Kaj se pa dogaja, ko ta poverjeni nekdo udari KONKRETNO?!!! Same fascinantne zadevščine, o katerih več v nadaljevanju. Definitivno pa večina tapametnih vrešči predvsem, ko je varno in že vse več kot očitno pokošeno, vključno s padlimi na fronti. Bjak! Fuj!

O tem kam, kako in nad čim se naši naročniki lahko pritožijo, jih seznanja stran na spletu www.rtvslo.si/varuhinja. V dveh mesecih sem prejela nekaj čez sto pritožb, veliko pa je tudi takih, ki mi jih ljudje izrečejo kar na cesti. Škoda, ker tudi oni ne pišejo, saj bi bile prenekatere pritožbe zagotovo umestne. Kot tudi Mojzesova. Gledala sem namreč oddajo, namenjeno zbiranju sredstev za škodo, nastalo zaradi posledic neurja. Ob Bernardi Žarn, ki je dala prednost vsebini in nastopajočim, je oddajo vodil tudi Boris Kopitar. Zdelo se je, kot da mu celo prav pride, da se je zgodila še ena katastrofa, da se lahko pojavi na ekranu, tako zelo veselično je užival v vodenju in povsem neprepričljivo izrekel stavek: »Podajmo roko sočloveku, morda bomo jutri tudi mi potrebovali njegovo dlan«. Ceneni in zaigrani patos. Ja, Mojzes, prav imaš. Vse, kar je prav. Pa to še zdaleč ni vse.

Ja, res, škoda, ker tudi tisti pritoževalci z varne ceste neuradnega jadikovanja ne pišejo. Bodo pa vsekakor stresli svojo togoto ob za njihov blagor statusa pravem trenutku na pravem mestu.

In zdaj!!! Trararara!!! Veleslavna pripomba varuhinje na oddajo, namenjeno zbiranju sredstev za škodo, nastalo zaradi posledic neurja, ki je sprožila plaz kritik, češ da gre za poslanstvu Miše Molk neetično osebno obračunavanje z voditeljem Borisom Kopitarjem. Kako prikladen trenutek za najbolj papežki med papežkimi izkazi moralke. Kar naenkrat vsi pametni kot sto samih božjih mater na kupu! Vedo vse! Kdo je pošten, dobrodušen, prijazen in sploh … Oni vedo tudi, kdo pa že ne more bit grebatorski, objesten, nadut in pohlepen. Sami orto psihologi. Čepijo v žepih vseh in vedo vse. Redki so trenutki, ko lahko vsak kurčev anonimnež na spletu doseže svojih pet minut, da izbljuva kvazi občutek za etiko, za kakršno se mu v vsakdanu fučka do čoška in čez, še posebej če mu etika prav nič ne koristi v danih sila neetičnih kapitalističnih okoliščinah. Trenutek za Molitev torej!!! Zahvalite se vendar Miši Molk, da ga je omogočila, čeprav je verjetno samo preverila, če je teren javnosti res tako mizerno psihobanalen in sprenevedav, kot se sicer zdi. Kaj bo naprej?

NE POZABIMO, KAKO SE JE ZAČELO!

Začelo se je takole. V svojem zapisu sem ob objavi informacije, da je Miša Molk prevzela funkcijo varuhinje, kot že v nekaterih zapisih v kategoriji Mediji poprej, nasula nekaj povsem konkretnih pripomb na medijsko sceno in s tem izrazila pričakovanje, da bo funkcija varuhinje vplivala tudi na programske izboljšave. Kritike na moj zapis s strani večine, ki se je še kako strinjala, da poflu ni ne konca ne kraja, pa se je navezovala na pretiran idealizem, ki sem ga izrazila. Nekateri pa so bili tudi mnenja, da precenjujem Mišo Molk kot osebnost. Največ kritik na Mišo Molk se je sukalo okrog dejstva, da prihaja iz vrst inštitucije, ki jo pravzaprav hrani. Kako neki bo varuhinja učinkovito in objektivno kritizirala delovanje inštitucije, ki jo vzdržuje? Bomo videli, haha, se je govorilo in pisarilo! Bistvo predvidevanja pa se je sukalo okrog mnenja, da bo Miša Molk na funkciji samo za okras, da se bo ukvarjala z nekimi trivialnimi opombami, kdo je kdaj rit pokazal ali kakšno prepikro zinil, sicer pa bo plačevana za pometanje pod predpražnik! Vse, kar sem lahko kot idealistka zinila na množičen pesimizem, je bilo le: “Upam, da ne bo tako!”

In zdaj je Miša Molk prvič spregovorila zelo konkretno v imenu etike, kakovosti in nepristranskega izbora v povezavi z oddajo, namenjeno dobrodelni akciji. Ja, na primeru, ki ga zagotovo po moralni dolžnosti ne spremlja le varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev, ampak zagotovo tudi varuhinja človekovih pravic, saj gre vsebinsko za posebej občutljivo naravnanost oddaje, ki se splanira zgolj takrat, ko se zgrne nad določeno skupino ljudi nemila usoda. In varuhinja je opozorila na neprimernost stila vodenja dotične oddaje, ki vsakega televizijskega voditelja, ki je določen za izpeljavo takšnega poslanstva, proslavi z auro pozitivnega predznaka. Gledalci si avtomatsko predstavljajo, da vodstvo že ve, zakaj je tako odgovorno delo dodelilo ravno temu voditelju in ne kakšnemu drugemu. In mu avtomatsko prisodi plus več. Ker je Boris Kopitar zelo ozko profiliran tv voditelj, gre v taisti koš še vsa narodnjakarija, ki je zavzela tudi večino prireditve. In Miša Molk z dolgoletno in zelo častno voditeljsko prakso je opozorila, da izbor Borisa Kopitarja po njenem mnenju ni upravičen v kontekstu sloga vodenja takšnega profila enkratne oddaje. S kakšno drugovrstno morebitno neupravičenostjo z RTV hodnikov ni opletala. Zakaj tako?! Ker je varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev! Zajeban položaj! Namreč biti varuh pravic medijskih konzumatorjev po mojem mnenju ne pomeni le, da občinstvu strežeš po njihovi meri, ampak pomeni, da bi moral bit usposobljen objektivno ščitit tudi pravice, ki se jih v določenem obdobju družba lahko ne zaveda v zadostni meri zavoljo določenih ponujanih in občinstvu privzgajanih trendov, ki prevladajo. V kolikor bo vsebina lansirana na psihološko pravi način in usmerjena v dovzetno ciljno publiko za razcvet, bo uspela tudi najbolj sprevržena. In taisti mandeljci se bodo potem zagovarjali, da publika to hoče!!! Vendar publika ničesar noče, dokler ne obstaja učinkovito infiltrirana ponudba. Vse skupaj pa se suka okrog psihologije zvezdništva. V kolikor na primer nek Karadžič ne obvlada psihologije “zvezde” za rajo, se ne da računat na kakršen koli uspeh v ponujeni ideologiji. In tako na vseh frontah “vzemi ali pusti” scene. V tak ali drugačen namen.

ALI JE BORIS KOPITAR RES VODIL ODDAJO CENENO IN Z ZAIGRANIM PATOSOM?

Po mojem mnenju ne samo to, ampak še huje. Njegov način vodenja gestikulativno spominja celo na slab tip komedijantstva, kakršnega na primer prodaja Jernej Kuntner. Tisti Jernej Kuntner, ki je zadnja leta spet doživel svojih pet minut slave, ko začuda ob programski poletni praznini vodstvo RTV ne najde nobenih kvalitetnejših oddaj iz preteklosti od srhljivo trivialnega afengunca za neupravičeno zaostale v duhu - Šou bo Šou. Poleg, seveda, serijskega vsiljevanja goveje obarvanih oddaj najbolj popreproščenega tipa. Tako vehementno in brezobzirno me žali RTV Slovenija s svojim naborčkom iz arhiva. Kot nam je napovedoval gospod Branko Grims. Desna roka ministra za kulturo, Vaska Simonitija. Dobili smo razcvet uglednih glasbenikov, kakor jih je poimenoval v oddaji Trenja. Ugledni glasbeniki pa so bili našteti v ugledu od Čukov navzdol. Kot nam je bilo jasno, da so samo Atomik Harmonik lahko spremljevalna ugledna glasbena skupina ugledneža koalicije Lojzeta Peterleta ob kandidiranju na predsedniških volitvah. In kot nam je Grims pojasnil, da se skrb za slovenski jezik skriva v sinhronizaciji filmske umetnosti. Koga briga pismenost, nekateri pač ne znajo brat podnapisov, važno, da slišijo. In še in še cvetk, ki smo jo fasali preko izbrane izjemno profesionalno elitne skupine iz vrst vlade, ki vpliva na klimo medijev in kulture. Hvala!

Miša Molk je jasno podala primerjavo. Bernarda Žarn ja, Boris Kopitar ne. In nasul se je plaz komentarjev, da gre za oseben obračun preko zlorabe položaja. Mi lahko, prosim, kdo od tako mislečih dokaže, da je bil motiv v osebnem obračunu?! Dokaze prosim! Namreč s profesionalnega vidika, kakršnega pričakujem od varuhinje z ugledno prehojeno kilometrino na voditeljskem področju, mi je v primerjavi s povsem zadovoljivo in korektno izpeljanim vodenjem oddaje Bernarde Žarn, več kot evidentno jasno, kaj ne štima pri Borisu Kopitarju. Predvsem to, da je stil obnašanja in besedičenja tako afenguncast, da izpade v tem namenskem tipu prireditve kot norčevanje, podcenjevanje pa sploh. Cirkus, patetično cenen afengunc, ja!!! Je možno, da obstaja Slovenec, ki mu ob ogledu to ni bilo jasno?!!! Globoko verjemem, da se zaveda tudi Boris Kopitar. Zadnja leta, seveda, spet veliko bolj v prvih linijah in vročih terminih kot nekdaj. Brane Rončel z jazzom odpika brez nadomestne forme namenjene glasbeni zvrsti in predstavnika, Boris Kopitar se vrne v še obilnejšem sijaju in se še razmnoži.

Kar se tiče same obdelave izrečenih stavkov, pa se vse konča po mojem okusu že kar na začetku. Boris Kopitar napove prvega nastopajočega, Slavka Ivančiča: “Slavko Ivančič! Ki dobro ve, kako je, če se človek znajde v težavah. Aneda, Slavko!” Ubogi Slavko, če mene vprašate. Zelo profesionalno se je znašel v popolnem fiasku osnovnega bontona, za tak tip oddaje škandaloznem cirkusovanju s strani voditelja in uvod v svoj nastop pač opremi z nekaj besedami, da sam še ni doživel izkušnje neurja, ni ostal brez strehe, pa vendar lahko vzpostavi z nastopom košček empatije do vrste nesreče, ki mu ni domača. Kaj torej Boris Kopitar tako prekleto ve o težavah Slavka Ivančiča, ki ga pobara sredi odra kar z “aneda, Slavko” … še dobro, da ne kar “Aneda, stari moj” ali še bolje “aneda, čale!”. Ah, saj razumem! Floskularjenje pač … Boris Kopitar tako prekleto obvlada sceno, ki jo fura. On je profesionalec in svojemu žanru primerno profesionalno sipa iz rokava cenene sprenevedavosti okrog tegob, težav in prekletstev. Aneda, Boris?! In seveda je stavek »Podajmo roko sočloveku, morda bomo jutri tudi mi potrebovali njegovo dlan« cenen, ampak še posebej če ga izgovori Boris Kopitar v svojem slogu. Res, nastop mnogo bolj promovira njega samega, kot pa je promoviral sam dogodek, za ljudi, ki jim je bila oddaja namenjena. In kar je Bernarda Žarn štekala, njenega sovoditelja pač ni zanimalo.

Na plaz kritik pod komentar Miše Molk se je oglasila … hahaha … smeha polna skleda, gospodična Jasna Kuljaj (morda ponaredek, niti ni pomembno). Zavezniki iz branže. Voditeljica oddaje Na zdravje, kjer je gostoval že kar dvakrat sam predsednik vlade, Janez Janša. Neverjetno! Res! Izrazila je plemenito opozorilo, da bi moral kader na RTV držat skupaj in da bi bilo mnogo bolj etično, da si povedo pripombe iz oči v oči, kot pa da se blatijo po javnih medijih med seboj in tako sesuvajo integriteto televizije! Se strinjam! Res bi bilo lepo, če bi si povedali iz oči v oči, še lepše pa bi bilo, če bi kaj zaleglo. Verjemem, da Jasni Kuljaj ni treba upoštevat prav nobene kritike iz oči v oči, dokler je njen tip oddaje in ona kot voditeljica podprta od “spred in zad” in še posebej, dokler ji Janez Janša ne pobegne iz studia, ampak se ima prav lušno! Naj poskusi še z vabilom Barbare Brezigar. Ne garantiram več sreče. Jasni Kuljaj želim še veliko klepetkov na štiri oči, od varuha mojih pravic pa pričakujem transparentnost, zastopanje profesionalnih načel delovanja znotraj medijev in konkretnost! Kafičarski klepeti akterjev meni kakovostnega programa in voditeljev pač ne bodo ponudili, ker jih ne zanima toliko moj blagor kot blagor njihovega statusa in keša!

PRAVICE GOVEDARJEV ali Z NEGATIVIZMOM NAD DOBRODELNOST

Marku Crnkoviču se je zdelo vredno izrazit zgroženost nad postopanjem Miše Molk v kolumni z naslovom Pravice govedarjev. Da se s poanto ne strinjam, je verjetno že jasno. Še bolj pomembni pa so mi določeni segmenti, ki jim pač oporekam.

Marko Crnkovič zapiše:

Koncerta nisem gledal, zato ne vem, kakšna glasba je bila na programu. Pa saj ni bistveno. Dejstvo je, da je Kopitar kot voditelj narodnozabavnih oddaj — po neki prosvetiteljski, kultur-tregerski, intelektualistični logiki — del tako imenovane narodnjaške paradigme, ki jo Sepe in Miša in še cele množice urbanega (ali vsaj urbaniziranega) prebivalstva Slovenije globoko prezirajo. Tako globoko, da kulturnih izdelkov, ki spadajo v ta koš, po njihovem sploh ne bi smeli predvajati na televiziji.

Najprej bi priporočala ogled oddaje, ne samo zaradi glasbe, ampak tudi zaradi obravnavane tematike primernosti vodenja tovrstne oddaje, preden se zapisuje mnenje. Nisem opazila nikjer, da bi Mojmir Sepe ali Miša Molk izjavila, da po njunem mnenju kulturnih izdelkov, ki spadajo v koš narodnjaške paradigme, sploh ne bi smeli predvajat na televiziji. V kolikor takšne izjave obstajajo, bi bila vesela dokazov. Miša Molk namreč ni kritizirala tovrstnih oddaj, konec koncev še oddaje Borisa Kopitarja ne, ampak vodenje dobrodelno profilirane oddaje v domeni RTV Slovenija in absolutno neuravnoteženo doziran plaz govedarskih in nekaterih drugih vsebin iz preteklosti in sedanjosti na ekran nacionalnega programa v zadnjih letih. Nisem zasledila, da bi se na enak način na primer polotila Boštjana Romiha, ki prav tako vodi podoben tip oddaje. In veljalo bi razmislit o pojmih nacionalne in komercialne televizije. V tem žanru torej, kakšen nivo bi spadal bolj na TV Petelin in kaj znotraj državno financiranega nacionalnega programa. A razumemo sploh še razlike v poslanstvih?

Kot izobražen meščan s prefinjenim okusom sem v svojih kolumnah napisal že marsikaj na račun populistično orientiranih govedarjev s podeželja. Ne bom se zdaj ven vlekel za nazaj, ampak kljub temu mislim, da bi morali nehati s tem zmerjanjem. Že zato, ker je komunikacija enosmerna in tudi neenakopravna: “oni” ne samo ne konzumirajo “naše” kulture, ampak nam simfoničnih koncertov, težkih dram in rock koncertov tudi prav nič ne očitajo; medtem pa jim “mi” kar naprej mečemo naprej “njihove” harmonikarje, vice in narodne noše.

Moje mnenje je, da je imel in ima Marko Crnkovič kot izobražen meščan s prefinjenim okusom prekleto malo stika s populistično orientiranimi govedarji s podeželja. Pravzaprav mislim, da mu tako dol visi za njih in mu govedarstvo tako slabo tekne, da ni dovolj sledil niti pričevanjem, ki so bila že dostopna preko medijev in z mojega vidika slika prekleto drugačno naravo enosmerne in neenakopravne komunikacije. Zakaj neki bi Oni (tisti gozdni škrati, ausajderji itd.) Nam (zemljanom s prefinjenim okusom) očitali simfonične koncerte, težke drame in rock, ko pa vendar furajo s svojo harmonikarijo, vici in narodnimi nošami po potrebi, od nekdaj tak tržni monopol, da se jim gladko reži ob težkem življenju rokerja, simfonika ali avtorja težkih dram na Slovenskem. Verjetno si Marko Crnkovič tudi ni ogledal populistične oddaje Trenja, kjer je vaški veseljak Brendi mirno izjavil, da je v času svojega vzpona lahko pljunil na ploščo, pa bi bila razprodana. Danes pljuvajo še prenekateri drugi. In pri tem očitno sploh ni spregledal lastne objestnosti in svinjske arogance, ampak se celo z izjavo pohvalil. Po eni strani lepo, da nam je sporočil, kakšni idioti smo Slovenci, predvsem tisti, ki njega in njemu podobne na veliko konzumirajo. Hvala, čeprav se ni prijelo zdrave pameti. Potem imamo še drzno kritiko Saške Lendero, da pol besedil rokerjev sploh ne razume, lahko pa bi tudi dali več na melodiko! Hahaha … Prava glasbena ekspertka s tremu učnimi urami kitare je podala kritiko. Potolažil jo je sam Mirko Zamernik, član vladne stranke SDS. Poučil nas je, da France Prešeren prav tako ni bil cenjen s svojo poezijo, pa glej, kako je poveličevan danes in dodal, da morda tako opevano bodočnost dočakajo tudi besedila Saške Lendero. Meni se ta vic Mirka Zamernika ne zdi dober, še posebej ker gre za političnega veljaka, ki je naokrog delil svoje petorazredne narodnjaške produkte. Da ne omenjam Špelce Atomik Harmonik, ki je izjavila, da je prostora dovolj za vse in zakaj neki se prepiramo. Pa je res prostora dovolj za vse???? Sprašujem nacionalno televizijo, ali je res dovolj prostora za vse? Sprašujem tudi organizatorje raznih prireditev, kjer vlada vlada in politične kampanje, ali je res prostora za vse?! Namreč jaz opažam nastopanje kar naprej enih in istih. Govedarjev! Tiste sorte, ki se jih ljubitelji bolj kakovostne narodnozabavne glasbe prej sramujejo kot ne! In mislim tudi, da Marko Crnkovič že skozi otroštvo ni imel veliko stika z govedarijo in ni spoznal, do kam seže spoštovanje do prefinjenih v okusu. Nobena njegova knjiga ni letela skozi okno, ker bi foter zaravsal, da lenuharil pa že ne bo in naj se raje podi po seniku … zvečer bi ga peljal na en fejst govedorejski hopencup namesto v Filharmonijo, kjer drgnejo po inštrumentih dolgočasni brezvezniki, ki se ne znajo režat. Enosmerna in neenakopravna komunikacija?!!! Se strinjam. Zadnja leta se še toliko bolj kaže na nacionalki. Imamo res pisano bero glasbenih žanrov na programu! Zagotovo je moral tudi Marko Crnkovič opazit to brezmejno uravnoteženost in celo sila neenakopravno programsko shemo v prid predvsem rockerjem, pa klasični glasbi, da ne omenjam jazza in seveda bluesa in še in še … Uf! Ubogi narodnjaški in turbo govedarji! Res! Saj komaj preživijo! Od kod sploh naziv govedarji, saj verjetno od zapostavljenosti ne premorejo za govedo. Kravo verjetno skrivata Milko Lazar in Bojan Gorišek v meščanskem stanovanju. To sta skladatelja in res ugledna glasbenika, ki ju Branko Grims kot ugledna glasbenika ne omeni niti po pomoti. Če je sploh seznanjen z njunim obstojem. Verjetno govedo nekje skrivajo Fake Orchestra, ki slučajno razumejo pomen ljudske pesmi za slovenski narod, v primerjavi z osterajh vižami, ki so bojda bolj naše od naših.

Ne vem, zakaj gre Kopitar nekaterim tako na živce. Narodnozabavnih oddaj ne gledam, sem pa ga na ekranu že videl. Gre za pravega profesionalca z na TV redko slišano izborno dikcijo, za razliko od mnogih pa se tudi v podrobnosti spozna na glasbo, ki jo predstavlja. Osladen? Na prvi pogled že mogoče. Še najbolje bi ga lahko opisali kot poudarjeno prijaznega, pozitivnega in dobrovoljnega.

Redko slišana izborna dikcija ne more bit ocena profesionalca v celoti. Sklepam, da Marko Crnkovič ceni kot voditelja tudi Jonasa brez izborne dikcije po medijih, čeprav temu očitno ne botruje nepismenost. In tudi Boštjan Romih obvlada redko slišano izborno dikcijo, le da obvlada še tisto, česar Boris Kopitar pač ne, vendar Marka Crnkoviča v skrajni poniževalnosti govedarske sfere pač ne moti. Govedarjem pač pritiče govedarsko. Podobno tudi Jonasa ne moti, ki je v komentarju pod Crnkovičev prispevek zapisal:

Jonasov komentar:

Kopitar je profesionalen TV voditelj, ki vedno ve, kaj gledalci od njega pričakujejo. V oddaje, ki jih vodi, paše kot ata na mamo. Njegov patos tudi.

Vseeno pa bi Miša lahko izbrala primernejšo tarčo, Kopitar je tu še najmanj kriv. Saj je mogoče res, Borisa je na ekranu preveč in Molkove premalo, a to bi moral na glas povedati kdo, ki v drek ni vmešan.

Kopitar je torej profesionalen voditelj, ki ve, kaj gledalci (govedarski segment gledalcev seveda) od njega pričakujejo in to pač ponudi. Se strinjam v tem kontekstu pojmovanja, vendar pa! … osebno profesionalce ločim na prostitutke in Profesionalce. Uspeh potrošnega materiala ni odvisen samo od hotenja konzumatorjev, ampak še mnogo bolj od oglaševanja ponudbe in vseh s tem povezanih vzvodov za sprožanje hotenja. Prostitutka je televizijski voditelj, ki se zgolj razproda glede na dano zakuhano stanje ciljne publike. Na čim bolj simpl in neinovativen način. In bo za to pripravljen javno tudi samo rigat in kolcat, če je treba. Profesionalec pa zna sproducirat tudi določeno vrednost izdelka, ki ga zastopa, in skuša ustvarjalno vplivat na raznolikost in razvoj okusa publike. Boris Kopitar je profil voditelja stare šole, ki ustreza posmehljivi intonaciji ruralnega konzumiranja. Z lepimi besedami se jih označi za prijazne, pozitivne in dobrovoljne, a mi, s prefinjenim okusom nimamo nič z njimi seveda. Mi smo samo tolerantni, podobno kot do cigančkov, dokler nam ne ukradejo žleba. S posmehljivimi izrazi pa se jih je označevalo za slaboumne veseljake, ki ga radi predvsem obilno zvrnejo, kupček podrejo in zavriskajo na ves glas. Ker osebno menim, da se tako ruralna kot urbana scena lahko razvija ali pa ostaja retardirano zarukana v svoji simboliki, menim, da Boris Kopitar bolj kot na nacionalko sodi na komercialno TV Petelin (a še obstaja?). Nikakor pa ni primeren za voditelja dobrodelne prireditve na nacionalki. Nacionalna televizija ima tudi poslanstvo razvoja nivoja. In z uvedbo tipa voditelja Boštjan Romih na to sceno na primer, je definitivno vzpostavila korak naprej. Končno gre za voditelja, ki mu ne gre očitat predvsem renome vaškega dobrodušnega klovna, ampak se povsem dobro znajde tudi v urbanih in drugih znanstvenofantastičnih okoliščinah, čeprav mu tudi ruralno ni nič tujega, niti v sramoto. In tudi Jasna Kuljaj paše v koncept. Povsem spodobna voditeljica tega žanra je bila tudi Natalija Verboten. Raje jo vidim pri Jožovcu kot v vlogi slovenske popevkarice. Morda bi jo lahko Marko Crnkovič vprašal, zakaj, zaboga, se ni raje podala na pot operne kariere, ko se je bojda že mujala v tej smeri. Verjetno zavoljo skromnosti. Verjetno zaradi enosmerne in neenakopravne komunikacije, pa si je rekla, eh, mene je sama dobrota in požrtvovalnost, bom šla v podhranjeno in neupravičeno zapostavljeno branžo afne guncat. No, pa tudi v primeru oddaje Na zdravje sem bila s strani nekaterih privržencev narodnozabavne glasbe opozorjena, da gre za scenaristično poniževalno svinjarijo, ker voditelja streljata zelo primitivne neokusne seksistične vice. Pa sem si pogledala nekaj koščkov oddaj. Res je. Gre za fore a la izumirajoč slovenski humor tipa Jernej Kuntner in podobni. Za tisti sloj ljudi, ki se rad pride razburjat pod tekste, kjer se fuka in kurba, češ, take nezaslišane vulgarnosti pa še ne, medtem ko so njihovi vici, besedila pesmi itd. infantilni za kozlat in vsebinsko polni kurbarije in fukanja, le da je vse skupaj zavito v neke otročje prispodobe in leporečja za po naravi vulgarne sprenevedavce. Lupca gor, lupca dol, blond, rjava, črna, pa jezna ženkica s kuhlo u rok … Gremo na senik, prva, druga tretja … zizike levo, zizike desno. To so ti vici, na katere radi zaplešejo s svojimi otroci. Nč lepšga kot vrtec na travniku in Brizgalna brizga na frajtonarci. Bistveno je, da je primitivno, infantilno, vulgarno in sprenevedavo. Če bebec leporeči je enako kretenski kot če kreten preklinja pač.

Guštijev komentar:

Namen oddaje je bil viteški za človeka v stiski, takisto rezultat! Oddaja sama pa OBUPNA, Miša ne blebeta kr neki, pa čeprav žaljivo! Da pa je vedno nosila kanček arogantnosti, pa itak!

Se popolnoma strinjam. In pozdravljam kanček arogantnosti, ki gre v prid ne samo pravicam poslušalcev in gledalcev, ampak celo osnovnemu spoštovanja do njih, v tem primeru celo do resnično prizadetih, zavoljo katerih je bila oddaja zamišljena, pa magari se gledalec ali poslušalec medijskim veljakom in celo politiki v prid svojih pravic in nespoštovanja ne zaveda (še).

ODZIV PREDSTAVNIKA SLUŽBE ZA ODNOSE Z JAVNOSTJO RTV SLOVENIJE

Še posebej se strinjam pa zaradi odgovora predstavnika službe za odnose z javnostjo RTV Slovenije, Toma Berdajsa, ki je bil poleg na Vest. si objavljen baje celo v časopisu Delo. Tomo Berdajs nas na začetku opozori na nezaslišanost, da varuhinja v dugem mediju namiguje na ideološko pristranskost in neprofesionalnost RTV Slovenije, ki ji profesionalno pripada tudi sama! Ste dobro prebrali?!!! Na tisto, kar se je oporekalo Miši Molk ob objavi zasedanja nove funkcije, da bo zavoljo pripadnosti RTV Sloveniji pristranska pri obravnavi dotične inštitucije, nam zdaj Tomo Berdajs podaja odgovor, da se od Miše Molk dejansko to tudi pričakuje. In Tomo Berdajs se čudi, od kod komur koli sum o ideološkem, pristranskem in neprofesionalnem delovanju vodstva te državne inštitucije? Zanimivo! Vse skupaj poimenuje kar za svojevrsten absurd!!! Ojej! Pa ne, da nam Tomo Berdajs prav arogantno in oblastno direkt sporoča, da so Mišo Molk nastavili na funkcijo zato, da bo RTV Slovenija obvarovana pred kritikami, blatila kvečjemu konkurenčne medije in celo pometala s pripombami, ki blatijo dobro ime in javni ugled nacionalke, kot se je izrazil. Pa saj to je absurd!!! Naslednja nezaslišanost s strani Toma Berdajsa pa se skriva v tem odlomku:

“Če se je tako zdelo ge. Molkovi in g. Mojzesu, pa njunega mnenja očitno ni delilo ogromno število gledalcev, ki so oddajo spremljali in se, morda prav po zaslugi energičnega in zavzetega vodenja g. Kopitarja, odločili odpreti svoja srca in zavrteti telefonsko številko za prispevanje pomoči.”

“Očitno njunega mnenja ni delilo ogromno število gledalcev?!!!” Prosim?! Po čem pa g. Tomo Berdajs to sklepa? So opravljene kakšne statistike, koga bi gledalci in poslušalci želeli za voditelja dotične oddaje? Očitno g. Tomo Berdajs meni, da smo Slovenci odpirali denarnice zaradi poziranja Borisa Kopitarja, ker se nam za usode prizadetih milo rečeno jebe! Očitno RTV Sloveniji Boris Kopitar predstavlja optimalno “slačibejbo”, ki odpira Slovencem denarnice. Bolj optimalna vaba od čedne, preproste in uglajene Bernarde Žarn. Vsa moška in ženska srca utripajo za Borisa Kopitarja. Nam hoče Tomo Berdajs povedat, da v kolikor bi vodil oddajo Sašo Hribar, ne bi prizadetim namenili niti centa, zato so ga pa s “Corleone barčkanjem” prestavili na nočno uro, ko samo še sove skovikajo, večina Slovencev, ki odpira denarnice ob Borisu Kopitarju, pa spi človeka dostojen sen? In ne samo to! Si predstavljate, da bi oddajo vodil levo naglašeni Marcel Štefančič?! V tem primeru bi se števcu za evre verjetno zmešalo in bi začel divjat v minus, tako da bi morali prikrajšani od neurja še plačat za prireditev. Kaj naj rečem!! Kot gledalka in poslušalka sem zelo užaljena! Naravnost ogorčena nad takim blatenjem gledalcev in poslušalcev. Poglejte, Slovenci, kakšno mnenje ima o vas glasnik vodstva RTV Slovenije! In odziv Toma Berdajsa pravzaprav potrjuje tisto, kar sem poudarila na začetku. Izbor za voditelja tovrstne odmevne dobrodelne oddaje ni irelevanten pojem. Gre za nastavitev osebnosti, ki jo vodstvo želi pač okinčat z auro vzvišenosti. Kdor koli takšno oddajo povezuje, pridobi renome zaslužnega za dobiček. In seveda v tem primeru tudi narodnozabavna scena. So glasbeniki tudi drugih žanrov odklonili sodelovanje??? Kar sam predstavnik za stike z javnostjo ga okinča z zaslužnostjo dobrodelnega izkupička Slovencev! In ja, bi si poželel morda še kakšne katastrofe. Kako ne bi pomislili na kaj takega. Kakšna zloraba dobrodelnosti za propagando že itak neuravnotežene spropagirane sfere v primerjavi z drugimi.

SPOŠTOVANI IZOBRAŽENCI S PREFINJENIM OKUSOM!

Mnenja so in bodo vedno različna. Stopnja zdrave pameti in zdravega okusa tudi. Predvsem pa bi se morali bat stanja v deželi, kjer se pogosto sliši telebanoteorija, da je vse pač stvar okusa in kjer nobena eminenca na nobenem področju s strani družbe nima več spoštovanja do besede o mejah dobrega okusa na področju, ki ga predstavlja in zastopa!!! V takšni deželi se brez dvoma drenja pleme brez okusa.

Apel in povzdig sfere, ki je hkrati sfera najmočnejšega volilnega telesa aktualne vlade, je uspel. Samo Miša Molk je zamešala štrene. Mi pa ne poštekamo, al’ kaj?

In zdaj, po tej uvodni komentatorski kalvariji, bomo lahko pač vsi ob koncu mandatovanja čestitali Miši Molk za opravljeno delo ne glede na rezultate. Precej jasno je bila pozvana k molku in nekonkretnosti! In kaj torej pričakujemo od zdaj naprej?

Še ena pogruntavščina, še en simbol radosti po meri človeka. Kakšnega neki? Res je, da sem se, kot večina otrok, veselila počitnic. Počitnic ja, poletja nikoli. In za nagrado, ker si pritrucal do spričevala, še posebej z ugodnim rezultatom, si dobil odpravo na morje. Nagrada, ki je nagrada, tudi če je nočeš. Tudi če bi starši izkoristili priložnost dopustovanja na drugačen način, morda na kakšnem drugačnem predelu kopnega, je pohod na morje očitno obvezen podvig. Zaradi otrok. Kaj pa če otrok sploh ni navdušen nad vsem, kar obmorskemu pritiče? Super! Si privoščiš kaj drugega. Mogoče kar doma. Za vse tisto, za kar je tokom leta zmanjkovalo časa. Za občutenje užitka domovanja in ne zgolj nujnosti krvavo preplačane strehe nad glavo, kjer se vse skupaj vrti okrog obveznega spanja, pospravljanja in priprav na naporne delovne dni. Ampak ne! Otrok si bo pač še vseeno želel na morje. Mora si želet. Da odšihta pravico do ljubega miru, ko se bo vrnil v šolo. In vsi bodo spraševali, kje je bil na morju, koliko časa je bil na morju, potem bodo primerjali stopnjo kožne zoglenelosti in podajali mnenja, koliko časa je bil v resnici kdo na morju in kdo laže, saj je bel kot smetana. Med otroci, kakopak, odnosi funkcionirajo precej bolj transparentno in naivno. Razvajeni ne vidijo razloga, da bi se odpovedali bahaštvu, uživanju v privilegijih, kakor jih dojemajo, medtem ko se reveži izkazujejo za še večje reveže v primerjavi s privilegiranimi. Njihov občutek osramočenosti in potrtosti se prostodušno zrcali na nič posebej drugačne načine kot pri odraslih, samo na precej bolj simplifcirano izražane. Zato je rajsko poletje za premnoge otroke navaden znanilec pekla. Vsaj toliko vročega, kot je vroče povprečno poletje. Kdo neki jim je podtaknil to trendi travmo? Pa menda ne pametni odrasli?! Kaj takega vendar ne bi bilo mogoče.

Spomnim se dečka s srečo v nesreči. Poznala sem ga slabo, a predobro. Nesrečo je fasal z usodo, da si starši niso mogli privoščit letovanja, še dopusta ne. Srečo v povezavi z nesrečo pa je imel, da je bil že po naravi bolj temnopolte sorte. Nekaj popoldnevov na bazenu in porjavel je kot čokolada. Kozmetični tretman si je privoščil konec avgusta, da bo le čim dlje držalo, potem se je zaprl med štiri stene in le redko smuknil na prostost. Uradno je šel vsaj za dva tedna na počitnice k babici in dedku, ki sta živela na morju. Neuradno sta bila oba pokojna. In neuradno morja nikoli ni videl od blizu. In neuradno Simona pojma ni imela o vsem skupaj, a ga je nehote srečala na nekem dvorišču pozno zvečer, ko bi se moral po napovedih vendar odpravljat s celodnevnega kopanja proti sanjski hišici ob obali. “Če boš komu povedla, boš iskala zube!” O tem nisem podvomila niti najmanj. Marsikdo v bližini tega dečka je izgubil kakšen zob, šop las, igračo ali pa vsaj pokasiral buško. Mah, ne samo, da ne bi povedala nikomur, lahko še naložim, kako sva se skupaj spuščala po toboganu v morje. Samo povej kje in kdaj in mir mi daj. Pa sem vseeno pokasirala opozorilno klofuto. In pricmerala mami v naročje. Bohnedaj, da bi povedala, kaj se mi je zgodilo. Moji bi vse pokvarili. Sproducirali bi cel halo in bogsigavedi kaj bi me čakalo ob nekem pravem trenutku na pravem mestu. Stvari sem raje vzela v svoje roke in se na obroke od ponižanja cmerila še ves teden. Vse zaradi prekletega morja, prekletega poletja, prekletega počitnikovalnega sindroma.

Moj problem je bil obraten. Družinsko odpravo na morje sem vsako poletje doživela, kakšnega posebnega užitka ob vsem pakiranju, troganju in mrcvarjenju po razbeljenem pesku pa nisem občutila. Mojim staršem je bila skrb, da bi se preveč spražila na soncu, prihranjena, ker sem sonce sovražila. Deset minut na plaži se mi je od nekdaj zdela cela večnost. Čofotanje v vodi me je začelo dolgočasit po petih minutah, kurčevo lopatkanje po pesku in mivki v dveh minutah, štante s kramarijo sem obredla prvo popoldne, simpatično razigrani otroci so bili v resnici večinoma samo antipatični podivjani rogovoleži, ki so se samo spakovali za prazen drek. Zatreskala sem se v kakšnega malo starejšega fantka iz tuje dežele, ki sem se mu itak izogibala, ker mi je bilo preveč nerodno. Ko se je vse skupaj po hitrem postopku odvilo, sem zlahka spominjala na prtlikavega penzonista, ki čepi v senci in bulji v daljavo. Še najraje sem igrala mini golf in nažigala fliperje, za kartanje sem morala kar naprej gnjavit starše, ker otroci itak večinoma niso obvladali nobene igre in so samo goljufali. Komaj sem čakala, da gremo domov. Gnjavila me je samo ena stvar. Kurčeva neobstoječa zagorelost. Od česa neki bi se lahko scvrla? Od drevesne krošnje že ne dovolj. Kar je pomenilo, da me bodo zoprni froci v šoli vsaj ves september jebali v glavo, češ, da po tisti razredčen kakavov ten pa res nihče ne gre na morje. Vsak dan sem odlašala. “Jutri bom pa cel dan na plaži”. Pa mi ni zneslo niti pol ure v presledkih. In tako do zadnjega dne, ko sem odhajala slabe volje in pegasta domov. Ponavadi pa še nesrečno zaljubljena v kakšnega češkega, nemškega, hrvaškega ali italijanskega fantka. Vsako leto so mi solze kapljale z brade, ko smo odhajali. Požrla sem kile sladoleda na poti, s sočutom obtežena starša sta mi namesto fantka iz druge dežele kupila še kaj nepotrebnega, ampak kurc … na morju sta se imela vedno bolje od mene, pa če sta se še tako trudila, da bi uživala tudi jaz. Večino let sta imela od počitnic bore malo, saj je bilo vse prilagojeno mojemu zadovoljstvu, ki ni obstajalo. Težko sta si privoščila kakšno ponočevanje ali kaj podobnega, gnjavila sem ju pa kar naprej s kartanjem, mini golfom, fliperji in vsem, do česar otroci niso imeli toliko veselja kot jaz. Včasih smo letovali družno, več družin skupaj, in takrat so si ob večerih privoščili več žura, tamali pa naj bi uživali po svoje. Mah, kje. Otroci že na sploh ne marajo, da se imajo starši preveč fajn in kar naprej sitnarijo, opozarjajo nase in vohunijo. Potepali smo se po lunaparku in sigurno se je eden izmed nas spomnil, da smo lačni. Da smo nekaj pozabili. Da moramo nekaj vprašat. V resnici smo kar naprej vohunili in sitnarili, ker smo se počutili aut. Ker otrok pač hoče imet konstanten občutek varnosti. Kontrole nad vsem. Zato so morali starši kar naprej čepet tam, kjer bi mi čepeli, in v trenutku, ko bi se malo po svoje sprostili, smo se jim obesili na hrbet kot pijavke. “Tukaj sem!!! Ne pozabit!!!” Počitnice pa take. Vsi smo prihajali domov totalno izmučeni. Po tlaki je za starše konec dopustovanja, otroci pa še malo tečnarijo od dolgočasja, dokler se preklete utrudljive počitnice ne končajo. Ostanejo samo amaterske fotografije, da potem z njimi preizkušaš mejo potrpežljivosti pri prijateljih. “Poglej, to sem pa jaz ob skali, tole pa en France, ki smo ga spoznali, ko je …” Puh!

V puberteti je bilo s poletjem precej bolje. Mnogo, mnogo bolje. Trop podivjanih najstnikov si je postavil šotore. Kilometer stran je imela straža (starši ene izmed kolegic) svoje domovanje. Ni je bilo sile, ki bi mi preprečila, da si ne izborim pravice do kampiranja. Mama je jokala, ko sem se odpravljala, oče je zavijal z očmi (zaradi hlipajoče mame). Pravzaprav je jokala upravičeno, ker smo izzivali sto na uro in počeli vse že doma prepovedane stvari, plus dodatek, do koder je segala domišljija. Fantastično in nepozabno. Predvsem s fanti kaj dosti plažarjenja, hvala bogu, ni bilo v igri. Počeli smo vse drugo in živeli za noč. Od petnajstega leta dalje sem tako preživela vsako poletje. Noč v bližini morja je čista metafizika. Afrodiziak. Nepozaben vonj. Moj prijatelj trdi, da gre za vonj po pički, ampak o tem bi se dalo razpravljat. Če odštejem orgazmično atmosfero, bi bilo pravzaprav vseeno, tudi če bi ostali v Ljubljani, glede na način življenja, ki smo ga furali, ampak odtehtalo je skupno bivakiranje in odpoved kontrole, česar si doma nismo mogli privoščit. In samo enkrat smo pristali na urgenci, enkrat na policiji in enkrat kasneje smo bili predhodno vrženi iz apartmaja. Potem so s časom tudi tovrstna multidružabna letovanja izgubljala čar. Kar naenkrat smo postali po klubih in lunaparkih prestari za drenjanje, za posedanje po terasah pa premalo penzionistično mazohistični. Preselili smo se na antimondene otoke. In na koncu sem džointala na neki verandi sredi Suska. Kar je pomenilo nekoč poletno akcijo, je zamenjal nabolj antipatičen izraz pod soncem - “uizi”. In sem “uizi” popivala … In spet džointala … in popivala. V faking “uizi” kompaniji. In manjkalo mi je vse, kar imam doma. Zato sem spet džointala in spet popivala. In končno spokala domov, kjer mi nikoli ni treba bit “uizi”, če nočem, in tudi kadar sem na videz “uizi”, pravzaprav nisem.

Konec zajebancije. Zdaj ne vidim več enega tehtnega razloga, da bi se šla gnjavit z “uizi” morskimi forami. Obale imam poln kufer po treh dneh. Prvi dan sem navdušena nad vonjem, drugi dan se malo sprehodim in zmočim, tretji dan se začnem dolgočasit sto na uro in prehajam v fazo depresivnega zapornika. Za koji kurac se pajcam tam, če ne uživam niti presežnega luksuza. Apartma je manjši kot stanovanje, pol stvari itak pozabim doma, nikjer knjižnice, nobene prebavljive prireditve, televizijo lahko gledam tudi v Ljubljani, povsod ropotajoče klime mi parajo živce in nič takega se ne dogaja, kar se še bolje ne dogaja v Ljubljani. Kaj naj torej počnem?! Spoznavam Italijane in se cele dneve lomim z angleščino, ki je ne štekajo, čeprav gre za sila razvlečen preprost dialog: “Bi fukala? Ne bi fukala?” A kaj, ko je dolgčas na obali tako brezmejen, da se splača “small talk” celo razpotegnit na mučne polne ure. Za kakšno jadranje sploh nočem slišat. Imam fobijo pred izgubljenostjo sredi oceana, fobijo pred globoko vodo, fobijo pred vročino, fobijo pred faktorjem dvestopetdeset, fobijo pred ljudmi, ki jim ne moreš kadar koli pobegnit, da fobije nad “uizi” odsotno vibracijo in silnim neudobjem ne omenjam. Hvala lepa in nasvidenje. Jadranje! Plačaj mi milijon in bom premislila. Z vrečko pomirjeval mogoče tvegam samomor.

Žužkov, insektov in ostale golazne, ki se prebudi na “rajske” sončne dni, raje ne omenjam. Zaradi njih imam na vseh oknih zalimano mrežo, pa še vseeno kakšen mikrostvor zablodi na moj teritorij. Obožujem zimo, ko odcrkajo. Raznega smradu ob razbeljenem betonu tudi nič ne pogrešam. Poletje smrdi po trohnobi. Dreka na cesti ni treba opazit, ga pač zavohaš. Vse razpada v pospešenem tempu. In nevihte!!! Mater je fajn! Res. Za popizdit idilično. Nazadnje, ko je treskalo, sem si na begu skoraj gleženj zvila. In švic, švic, švic … Človeka po petih minutah kisika na minimumu še fukat mine. Kaj torej tako navdušuje?

Najlepša so razgaljena telesca brhkih deklic. V erotičnih pisanih krpicah ponosno petkajo “dogodivščinam” naproti. Izžarevajo hrepenenje, živost in strast. Ne vem, zakaj fantje precej manj. Večina poleti izgleda, kot da so pricopatali v spodnji majici in gatah direkt iz spalnice na pločnik. Večina “uizi”, brez žara, s pirom v šapi, ki jih vrže “uizi” na kvadrat. Precej bolj ponosno izpadejo pozimi. Od mraza očitno bolj predramljeni in nekateri celo v harmoniji s sabo odeti. Poleti je večina tipov brez koncepta. Bolj so ženske razgaljene, bolj so ženske. Bolj so moški razgaljeni, bolj smešno izgubljeno delujejo. Kot bi jih kdo okradel in ne vedo, kaj bi. Gol moški ne deluje izgubljeno samo, ko se tušira ali fuka, spet fuka in se tušira … Pa še to seveda ni pravilo.

Ljubljana pa najbolj zacveti ravno poleti. Ker se večina spoka na morje. Koliko let sem potrebovala, da sem pogruntala, kako čudovito je poletje, če že mora obstajat, v Ljubljani. Šele takrat zavibrira v polnem sijaju. Konkurira ji samo Piran. Izven vroče sezone. Ker ima še tisti orgazmični vonj. Relacija Ljubljana-Piran. Neplanirano in po potrebi. Ja, tako bi se celo dalo brez pizdenja preživet štiri pretople mesece luksuzno “by me”.

aha, torej, dokler je človek srečen, lahko pozabi na razum in se preprosto predaja čustvom. to se meni vedno bolj sliši kot, sicer so pravila, ampak vsako pravilo ima nekaj izjem. nekaj pač moraš postavit za izhodišče, oziroma za bistveno in se potem tega držat, ker če ne, se iz samega sebe delaš norca. če je bistveno to, da je človek srečen, potem ne more biti pomembno to, kako in zakaj je srečen. če je pa bistveno to, da zasleduješ nek racionalen osebni interes, ki obstaja kot nekaj objektivnega, potem pa je občutek sreče “sprejemljiv” zgolj skozi zasledovanje že omenjenega racionalnega osebnega interesa in ne kakorkoli …

(komentar: nimiy, Brez municije)

Na zgornji komentar sem se vzdržala replike pod omenjenim zapisom, ker sva se s sicer zelo zanimivim komentatorjem že precej izčrpala v verbalnem pinglpongu in začela virtualno spominjat na kliše antipatičnih zakoncev, ki nista sposobna izdavit dobro jutro optimalnemu trenutku za ločitev oziroma vsaj oddihu za nedoločen čas. No, in zdaj so se ravno zadnje besede omenjenega sogovornika izkazale za primerno podlago uvodu v okvirno tematiko o čustvih. Komentar po mojem mnenju priča o zelo pogostem nesporazumu okrog pojmov čustvovanja. Vsebuje celo pojasnilo, kako funkcionira človek, ki se baje dela norca iz samega sebe. Hmmm … Mirno lahko rečem, da se po tej definiciji trudim čim bolj učinkovito delat norca iz sebe. Bolj mi uspeva, bolj sem zadovoljna in zadovoljena. Premalo mi uspeva. Velik dosežek za življenje enega človeka se mi zdi kolikor toliko učinkovita sposobnost predajanja sreči po potrebi in uporabi racionalnega interesa po potrebi. V popolnosti eden izmed nedosegljivih idealov. Kdor ravna po potrebi, ve, kdaj je nekaj potrebno, srečo prepozna, pozna zakone recipročosti za občutek sreče, se ji upa predat in hkrati zna ujet trenutek za sestop z vlaka in uporabit razum, ko je, spet, to potrebno. Popolnoma drugačno pa je življenje osebe, ki v strahu pred nesrečo slalomira zgolj v izogib nesreči, s tem pa tudi na srečo ne stavi. Redki se znajo delat norca iz sebe. Mislim, da je vredno poskusit in ni enostavno, plačilo ob učinkovitih manevrih pa neprecenljive vrednosti.

Izraz “čustveno” ponavadi avtomatsko asociira na pozitiven predznak osebnosti, medtem ko izraz “razumno” na hladnega človeka, ki živi za nek premišljen objektivno določen cilj. Od kod takšna ideja? In v imenu česa se oblikuje objektivno premišljen cilj, če ne za zadovoljitev čustvenih potreb? Kakor sama opažam, so osebe, ki se čustvom predvsem predajajo, primitivci erste klase. Njihov primitivizem narašča premosorazmerno z vdajanjem čustvenim impulzom. Nekateri z neozaveščenimi strupi v duši razsajajo v patetičnem slogu, ki je tlakovan z dobrimi nameni, nekateri vodeni od ranjenega ega operirajo posesivno, sovražno in celo nasilno. Vedno nerazumljeni, vedno žrtve lastnih izkušenj, ki predstavljajo edinstveno izhodišče za oblikovanje misli in posledičnega čustva. Nerazumno, ne pa nelogično. Jebi ga! Kdor prezira mater, bo težko čustvoval kako drugače kot šovinistično, še posebej če gre za predvsem čustveno bitje, ki mu je funkcija razuma popolna tujka.

V vsakem primeru brez misli o čustvih ni mogoče razpravljat. Na podlagi misli se vzpostavi čustven odziv. Razum je opora za ureditev, ozaveščanje in recikliranje misli. Z razumom si torej lahko pomagamo, da nas čustva ne ubijajo, ampak raje nahranijo. Kar ostane v sferi podzavestnega in neučinkovito argumentiranega pri formiranju misli in s tem odnosa do sebe in drugih, nas čustveno nadvladuje. Vsak kolikor toliko prebavljiv krimič si v izhodišču zagonetke zastavi nalogo, da bo razvozljal, kako razmišlja zločinec. Povprečnega detektiva, arhivarja dokazov, so v neštetih serijah tega tipa nadomestili psihologi oziroma, da je še bolj zabavno, “profilerji”. Ko profajler razkrije pomembne elemente zločinčeve preteklosti in pogrunta, na kakšen način razmišlja, mu lahko nastavi past, ki bo pritisnila na prave čustvene vzvode, da se bo neobvladano razkrinkal v vsem sijaju. Na tak način potekajo odnosi v življenju na sploh. Vse odnose spremlja komponenta emocionalnega interesa, posredno ali neposredno, le da precej manj razburljivo, precej bolj amatersko na eni in drugi strani igre in precej bolj komplicirano v detajlnem konstruktu vpletenih umov kot v povprečnem krimiču.

Zato se problem, ki ne učinkuje zgolj terminološko, verjetno skriva v predstavi o empatični in subtilni osebnosti in ne zgolj čustveni. Kakršna koli subtilnost, kaj šele empatija, se brez vzporedne kakovostne komponente razuma nikakor sploh ne more vzpostavit. Neempatična nesubtilna oseba v očeh butalcev zlahka izpade po butalski nerazumni definiciji celo pametna in razumna. Takšna komedija se lahko izvede samo v svetu, v katerem primitivci zastavijo določene norme dosežkov, ki naj bi pričali o uspešnosti posameznika. Čustveno obtolčena osebnost in prav nič srečna lahko z objestnostjo, manipulacijo in grabežljivostjo na videz izpade v očeh butalcev uspešna, ker ji uspe doseči normo, katere pot je ponavadi tudi tlakovana tako, da vzdrži predvsem korak agresivnega, objestnega in nerazumno s ciljem obsedenega človeka. Psihopat v vlogi diktatorja v deželi psihopatov ni nenavaden zgodovinski pojav, še manj preteklost. Prav tako ni preteklost paleta raznovrstnih motencev, s katerimi se moteno povprečje zlahka identificira vsaj v nekaj klišejih. Naklonjeno pozdravijo novo zvezdo! “Lej me kretena, saj to sem jaz, kako ganljivo! Moj trenutek katarze!” In solze polzijo po licu med zverinskim vreščanjem v pozdrav. Je povprečen diktator nečustvena osebnost? Razumna? Srečna? Ne eno, ne drugo, ne tretje. Je pa primerna marioneta klimi določene družbe, ki se napaja s silo nadpovprečno čustveno nastrojene množice. Množice, ki ji nakopičena nerealizirana čustva bruhnejo na ukaz kot lava, kamor se pač nakaže smer. Niti ni pomembno, kam. Samo povejte? Geji, Romi, levi, desni, ženske, vesoljci, temni, rumeni, rdeči … Sugestibilni in nesrečni. Jasno. Samo brez dvomov, vprašanj in odgovorov, prosim. Čustveno bitje pač, nerazumno kot žival, pa precej lažje vodljivo kot kateri koli pes. Ne potrebuje veliko, da ljubi, še manj, da ubija. Bog je velik! No, prav, pa bog, če je že kralj umrl. Smola. Še dobro, da imamo danes demokracijo in polno raznih manjših ikonic, s katerimi se ljudje spet radi identificirajo. Radi gledajo, ko se svaljkajo po medijih z nerazumnimi ali pa vsaj primitivnimi motivi. In sočustvujejo. S seboj seveda. In vsakemu doslednemu primitivcu seže razum samo do čustvene ekstaze ob identifikaciji z drugim, razumevanje in mentalni ovinki ali napredek ga ne zanima. Rad se skriva po shodih, kjer mislijo vsi enako. Misel mora bit, kakopak, strnjena na en pamflet, eno parolo, najraje na vrisk Za ali Proti!, pa še te besede ne razume v bistvu stvari, a ni pomembno. Namen, kaj šele posledice, so postranskega pomena. Pomembno je, da se vsaj za trenutek počutiš živ, celo strasten. Premik v glavi in žlahtnosti čustvovanja primitivca se dogaja počasi, skoraj nezaznavno, ekstaza je temu primerno ekstatična kot prdec pod odejo. Ostane samo še jaz, jaz, jaz … bom povedal … saj ne zato, ker sem o čem razmislil, zanima me nič, samo tako … povedal bi … da se me sliši pač. Ali imam pravico do izražanja mnenja?! Seveda imam. Tudi jaz, brez argumenta. Važno, da se izrazim. Bom povedal! Sem Za. Sem Proti. Zakaj in čemu na ljubo, ni pomembno. Čustveno bitje pač. Ne ve, zakaj in od kod, samo tako pač je. In je pomembno, ker sem jaz. Kdo pa si ti? Khmmm, no … Ja, kdo?! Khmmm … No, kaj že piše na osebni izkaznici?

S ČUSTVI V AREST

Po naključju preberem tale zapis. Na prvi pogled z raznimi fanfarami izkaz strpnosti v navezavi na različne forme družin. Hej! O družinah govorimo! Tam, kjer se trkolikajo najbolj intimni čustveni prevrati. Seveda so vse fanfare tolerance zgolj uvod v zaključek, ki nam pojasni, da kljub vsemu pa drugačne oblike od klasične niso enake klasičnim in če vzamemo razne tipe dobrih družin za primerjavo, je klasična še vedno najboljša. Neverjetno! Kako neki meriš dobre med dobrimi? Kje so kakšni argumenti? Avtorica je mama znotraj klasične družine z majhnim otrokom. Kaj neki jo piči, da se ji ljubi spisat tak pamflet? Zakaj ne uživa svoje sreče v klasični družini in pusti drugačne na miru v svoji sreči? Jim je morala sporočit, da vendarle niso enaki? Jo skrbi, da bi bil kdo srečnejši od nje, čeprav živi drugače? Kva je to zaena nerazumna jeba? Od kod ta čustven vzgib, ki sproža tako nekoristna angažiranja?

Kaj si lahko predstavljam v primeru nezaželenih sprememb v življenju osebe s takšnim razmišljanjem? Na primer, da bo danes srečni mladi družinici v prihodnosti zaškripalo. Obstajata samo dve možnosti. Oseba s takšnim mišljenjem se bo prisiljevala v ohranjanje zakona, ker nobena družina ni enaka klasični in se bo pač brez potrebe zafrustrirala, prav tako otroke. Oseba s takšnim mišljenjem bo razdrla družino in postala neklasična družina samske matere z otroki, heh, morda celo samska mati brez otrok. In se bo zafrustrirala do fundamenta, ker spet ne bo klasična. Popolnosti ne bo mogla doseči nikoli več. Njeno čustvovanje bo temu primerno tegobno, ker cilja popolnosti ni več na obzorju. Ker se bo tako učinkovito onesrečila, se ji bo zdelo, kot gredo navadno te stvari, popolnoma naravno, da bi morali enako čutit tudi drugi. Zakaj bi se samo ona mučila? Si predstavljate srečno družino treh žensk in enega moškega ali ene ženske s tremi moškimi in kopico ljubkih otrok? Kakšne probleme vse bi imeli z okolico, ki o vsem ve vse, samo o tem, kako bi se brigali zase, ne dovolj, kaj šele, da bi se raje pobrigali za koga, ki nasvet ali pomoč želi. Ne, kje pa! Sosed je problem. Sosed, ki so ga zasačili, ko si ga je na balkonu drkal na pošvedran čevelj. Mogoče je pa srečen! Bolj kot prenekatera klasična družina, kjer fukamo samo še za praznike. Nezaslišano! Če bi bila njegova seksualna praksa tako popularna, kot so zaenkrat popularni na Slovenskem geji, Romi, levi in desni, bi imeli še en cirkus, juhuhu, preko katerega bi lahko vsi nešteti nesrečni razlivali svoje zatrte strasti in vreščali Za ali Proti. Blesavi, nerazumni, a tako prekleto čustveni. Tako prepričljivi, zgovorni in učinkoviti v vzpostavljanju občutkov, kot je pogled na povprečen zaliman internetni emotikon. Razumemo. A škoda. Bolje bi bilo, da bi si privoščili kakšen nezaslišan intimni eksces in se čustveno razfukali do konca in naprej. Pomaga. Včasih si je treba privoščit.

PAMETNI NASVETI ČUSTVENIM, ŠE PAMETNEJŠI ZALJUBLJENIM

Polno jih je. Po vseh revijah, časopisih, na internetu, kakšnega posebej intimno usmerjenega fašemo še od oblasti, kotički z nasveti, kako se šika mislit in kako usmerjat čustva so se namnožili premosorazmerno s klimo čustvene zmede in silne želje po čutiti prav. Ker živimo v dobi hitrega tempa, so tudi nasveti temu primerno hitri, kratki in jedrnati. Predrzni in fašistoidni kot v starih dobrih časih, ko je župnik vse povedal, kako in kaj, kar pa on povedal, ni … ne … si nismo povedali sami, ampak je povedala politika. Neverjetno je opazovat, kako slabo znamo ljudje uživat svobodo. Več imamo svobode, bolj ko se razvija tendenca v smer demokracije, več tožb in jadikovanja poslušam, kako je bilo včasih lažje. Izgubljen v vesolju povprečen posameznik pojma nima, kaj bi s svobodo, pa se kar sam vtakne v arest in pomagajo mu pametni soarestanti. Najbolj zanimiv pojav med vsemi pojavi pa se mi zdi sovraštvo do zaljubljenosti.

Verjetno eden izmed pojmov okrog katerega se pretrkolika največ floskul, a presenetljivo konstantno v eno in isto smer. Ena in ista razlaga o kemičnih procesih kot razlogu za zaljubljenost je bila verjetno skopipastana v vsaki reviji večkrat na leto. Potem posebno opozorilo na kratkoročnost blaženega stanja in pika. Opletanje s kemičnim procesom kot pojasnilom se mi zdi približno tako butasto kot bi s kemičnimi procesi pojasnjevali razlog za fukanje s sosedom, medtem ko mož drnjoha pred TVjem na kavču. Pa vendar ne pofuka vsaka žena ravno soseda, ker pač ravno ovulira in se ji pač fuka, partner pa orgazmira na fuzbal. Ne zaljubljamo se vsi enako pogosto, niti enako intenzivno, niti nas ne privlačijo enaki ljudje. Obstajajo klišeji, ki vedno užgejo pri pubertetnikih s še neizoblikovano osebnostjo in pri infantilnih odraslih, v duhu zamrznjeni na hodniku srednje šole. In v klišeje se zaljublja večina, prav tako hitro odljublja. Oh, kako so babe norele za njim, ko smo še hodili v Stopoteko, hmmm … pa poglej ga zdaj, nič posebnega. Podobne izjave so pogoste, ko pretečejo leta. V resnici ne gre samo za povprečno danes, nadpovprečno včeraj, ampak tudi za povsem drugo perspektivo. Kliše, ki pali na vse, je s časom premalo za draž. In ne samo to. Povej mi v kaj in kako se zaljubljaš, če se sploh, in povem ti, kdo si, bi bil mnogo bolj sprejemljiv rek od različice o druženju. V življenju pristanemo silom okoliščin v družbi marsikoga s prenekaterimi razlogi, ki niso nujno vezani na prečiščen osebni interes. Živ in radoveden človek pa bo na sploh deloval v smeri raznolikosti absorbiranja karakterjev in vibracij. A zaljubimo se vedno brez namenov in zelo prvinsko, zelo intimno. Kot pri vsem, pa tudi za zaljubljenost v določenega človeka obstaja vzrok in njen namen se skriva nad posameznikom. Vedno je problem. Vojna. Neporavnani računi. Spomin. Asociacija. Na kaj? Zakaj? Zakaj vedno isto, čeprav je tokrat na videz drugače? In vendar … nikoli ni več isto, ko razkrinkaš skrivnost. Svojo skrivnost. Vzrok. Potem pride druga zaljubljenost, drug človek in druga skrivnost. Kakršen je človek, takšna je narava njegove zaljubljenosti v danem obdobju. Ogledalo kompleksom, frustracijam, prikritim bolečinam, od klišejskih proti vedno komplesknejšim oblikam, kolikor je kompleksna in barvita osebnost posameznika. In v tem je keč. Zaljubljenost nima namenov, namen doda človek sam. V imenu ljubezni. In v kolikor je njegov namen v racionalno objektivnem cilju, preko katerega hoče ljubezen strpat v ječo dokončnega, bo zamudil informacijo o naravi svoje ljubezni. Osebnostno metamorfozo. Mogoče v paru na skupni poti, mogoče ne. Ljubezen se ne briga za zapovedi, še manj za ekonomijo, niti za tipe družin določene družbe. Je samo povod za spoznanja. Ljubezni lahko zgradiš spomenik, posadiš vrt okrog utrdbe, pa je vseeno ne bo več tam. Odšla bo, ko je predstavila svojo lekcijo. Če si spregledal, prav, če nisi, tvoj problem. Popravni izpit bo še bolj razburkan. Lahko ji pa preprosto slediš in uporabiš razum, da na poti ne oslepiš.

IZGUBA IN ŽALOST

Druga plat medalje ljubezni. Včasih dobesedno. Se kar ljubezen preobrazi v žalost. Če ljubezen mine, je znak za novo lekcijo, za novo vrsto ljubezni. Ob ljubezni, ki je izpuhtela ni vredno izgubljat časa, ker je, ojoj prejoj, izpuhtela. Pač! Mnogo bolj komplicirana je presekana ljubezen. Iztrgane strani, vključno z epilogom, iz ljubezenskega romana. Kot šok ob nenadni smrti. Ko se ljubezen preobrazi v izgubo, poda informacijo o naravi čustvovanja trpečega. O mejah med žalostjo in sovraštvom. Ljubezen pokaže svoje darove, če ji sledimo, žalost nagrajuje, če jo uspemo zapustit. V kolikor je zapustit nočemo, ker spominja na ljubezen, se zlahka zaljubimo v žalost, v izgubo, v nesrečo. Tako preobražen človek postane “morilec”. Ljubi nesrečne ljudi in vse sile naperi v izgubo. Nesrečen človek se nagonsko zaljubi v zaljubljenega v žalost in izgubo. Razum mu lahko pomaga, da si privošči trpko avanturo in obvlada neizbežno procesovanje izgube, ki mu jo bo priredil zaljubljeni v žalost. Zavedanje tega procesovanja z močnim afrodiziakom v zraku pomaga prebrodit zadnji udarec ali pa uspe, v kolikor izpade smiselno, žalost preobrazit v ljubezen. Popolnoma enako je s pojavom smrti. Soočenje z minljivostjo. Kliše, na katerega ni odporen nihče, obstajajo pa hujše ali blažje stopnje. Odvisno od sposobnosti “profilerja” v človeku. Žalost obdaruje, ko jo zapustiš, ljubezen pa samo, če ji ostaneš zvest. Če se žalostni zaljubi v žalost in trpljenje, bo sejal žalost in trpljenje. Žalostnim.

Jurij Hudolin:
Umrl je Taras Kermauner in ne vem, kdaj sem bil zadnjič tako žalosten. Zelo trpim, priznam to, ni me sram napisati, da sem neskončno žalosten, kakšen pa naj bom, če mi Taras spi.

Borut Mehle:
Praviš, da si žalosten. Take stvari so lahko tudi žur. Brez blefa. Bilo je nekaj situacij, ko so mi v bližini umrli dragi mi ljudje in vedno sem se nasmehnil samemu sebi, ker sem se zalotil v neki avtorefleksiji, da mi je to izjemno stanje na nek način v svojevrsten užitek. Odprejo se ti fore in načini razmišljanja, ki jih sicer nisi deležen. Podobno, kot je po svoje enkratno in vrhunsko po mestu hoditi kot zombi, ko te pusti ženska. Ali buljiti v prazno skozi zadnje okno avta, ki drvi na rave žur. Samo zasnežena polja minevajo zunaj. Nič drugega. Blues je okej stvar, jebeš tipa brez bluesa. Verjetno ga je ta Kermauner imel. Resda pazim, s kom o teh delikatnih stvareh debatiram na tako odprt način, je bilo pa zabavno, ko se je pred mesecem pri meni oglasil star mestni frik in mi na način, kot da sem kaka zgodnja dvajsetletnica na Trnfestu, pojamral, da mu je umrl oče. Ni bilo druge, kot da mu navržem svoje videnje stvari, da se je meni v tem primeru zgodil nek osupljiv highlanderski prenos libidinalne energije in da mi je bilo to ultra zabavno.

“Pizda, stari, a veš, da se men dogaja nekaj podobnega. Toliko kot masturbiram v teh dneh, nisem, odkar sem bil najstnik,” mi je dejal in potem sva se samo še režala. Toliko o mrtvih in žalosti. Žalosten človek se torej počuti tudi seksi in nisem povsem prepričan, lisjak ti stari, da ti to ni jasno, hehehe …

Zgornja citata sta izsek iz rubrike Epistole v zadnjem Dnevnikovem Objektivu, kjer sta zaključila z enim izmed redkih bolj zanimivih dopisovanj med dozdajšnjimi “epistolovalci” Jurij Hudolin in Borut Mehle. Jurij Hudolin je navrgel koščico, ki jo je Borut Mehle obglodal na način, ob kakršnem moja malenkost kar poleti od olajšanja. Mogoče pa obstaja upanje, da bomo tudi v Sloveniji še prebirali razmišljanja, ki kaknejo na mentalitetno samocenzuro in izstopajo iz tiskovinastih sprenevedanj, čeprav je grožnja, da boš “nediscipliniran” lahko pisal samo še v zvežčič z naslovom Moj Dnevnik, še kako živa in polna moči.

Ne poznam ozadja. Kakšno vrsto ponotranjene vezi je napletel Jurij Hudolin s Tarasom Kermaunerjem, da se ga je njegovo slovo od tuzemskega sveta tako močno čustveno dotaknilo, me je pa presenetila omemba, da ga ni sram priznat, ker je neskončno žalosten in trpi. Zakaj neki bi ga bilo sram, sem pomislila, saj gre vendar prej za obče odobravajoč vedenjski pristop kot obratno. V očeh drugih, bralcev ali opazovalcev, bi sramotno izpadel prej človek, ki bi na pogrebu na primer nestrpno pogledoval na uro, morda zazehal ali poepistoloval povsem drugače: “Taras Kermauner je umrl in jaz ne občutim nič tragičnega, prazno, nula, čeprav sem ga spoštoval in imel rad, ampak saj je ogromno doživel in ustvaril, mlad pa tudi ni več bil. Upam, da se je znašel na lepšem! Mu privoščim. Ni me sram priznat, da sem že uro po obvestilu, da je za vedno zaspal, mislil na mrzlo pivo in na ljubico, s katero se dobim zvečer in bi me tako sesulo, če bi me v tem trenutku zapustila, da bi predolgo fantaziral o tripu s tovornjakom, ki iz njenega poželjivega trupelca sproducira pašteto, jaz pa po masakru zadoščenja vsako noč ščijem po njenem grobu.” Na primer.

Kakor koli, omemba občutkov ob smrti Tarasa Kermaunarja ni bila osrednja poanta Hudolinovega prispevka in se zato lahko še malo poigram z asociacijami na podano opombo, ki sicer ne potrebuje nujno razlage, razen če se bralcu pač tako sprdne. Mogoče se poudarek možnega občutka sramu skriva ravno v tem, da Taras Kermauner ni bil ravno Hudolinov bližnji. Da Kermaunerjeva odsotnost korenito neposredno ne vpliva na kakovost avtorjevega življenja. Kot lahko vpliva prezgodnja izguba matere ali očeta, medtem ko je zapuščen potomec ves smrkav, nebogljen in čustveno prevoden. Kot lahko vpliva izguba srčnega partnerja, otroka ali drugega bližnjega v radikalno pravem pomenu besede, pri čemer izpade veliko bolj tragičen lik tisti, ki je na grudi obtičal. Kadar smrt tako zakomplicira življenje preživelemu, se žrtev usode lažje otrese spon tradicionalnega žalovanja, kjer je sočut pesimistično usmerjen na umrlega, sebična motivacija pa kljub obstoju potisnjena v ozadje prioritetnega priznanja, kaj se pravzaprav gremo. Češ, bogsigavedi, če ni na oni strani še bolj strašno kot tukaj. Ubogi revež. Se splača tu doli malo potrpet, tudi če je kdaj zajebano za metek v glavo, ampak kaj veš, morda na oni strani usodo režira klon Stephena Kinga. Resnično prizadet pa v takih trenutkih logično z lahkoto občuti drugo možno plat obredne medalje, kot pogrebno veselico odrešitve, opravljene naloge, odslužene zaporne kazni! Jaz pa sesut ostajam tu doli. Zapuščen in obupan. Baraba me je zapustila. Pobegnila iz čuze. Brez mene. Ostajam prepuščen na milost in nemilost kr enim … ki mi niso nič in jaz njim še manj. Kaj bom pa zdaj?! V takšnih situacijah je sporočilo o peklu navezanosti in soodvisnosti predano brutalno in z veliko začetnico.

Se strinjam z Mehletom, da je tudi blues okej stvar in da jebeš tipa brez bluesa. (No, samo navržek … A bejbo brez bluesa jebeš ali je ne jebeš?) Ampak blues je blues, dokler je intimno katarzičen in ne prestopi meje bluza. Celo množičnega zabluza. Cviljenja ob smrtih raznih javnih ikon in predsednikov pač ne morem zagledat drugače kot srhljiv prizor uspešno vcepljenega kolektivnega slaboumja, priložnost za izbruh kolektivne psihoze, ki ni nič drugačen od kolektivnega izbruha sovražnosti ob injiciaciji v vojno vihro ali česa podobnega. Nobena identifikacija, reciklaža simboličnega trpljenja skozi lastno drobovje in katarzičnost ne odtehtajo v izgovoru srhljivosti emocionalne podrhaljenosti. Dokaza, da človek lahko postane robot. Na klik!

Druga verzija bluesa, ki odbluzi v bluzenje do sprevrženosti v morbidovanje nastopi, ko pokojni postanejo v glavi bluzatorja kategorično zveličavnejši od živih. Zelo poznan znanec mi je nekoč s patetiko v glasu začel naštevat, koliko prijateljev, najboljših ljudi na svetu, mu je že pomrlo na razne prezgodnje načine. Nekaj časa sem potrpela brez pripombe, potem pa izbruhnila, da bom poklicala policijo, ker sumim, da je pretkan serijski morilec. Zaljubljen je v preminule. Tako enaostavno jih je imeti rad in prijatelji, ki hodijo po robu, so najboljši prijatelji, še posebej če dišijo po smrti. Živ se ob zaljubljenem v mrtve počuti pregrešen izrodek. Težko preživi, ne da bi se kaznoval, nekako ustvaril pogoje, da bi bil lahko ljubljen.

Obstaja pa smisel za preživele. Nauk. Sporočilo. Najbolj zanemarjan smisel na čast preminulih. Mitja Čander je v prispevku Tarasu Kermaunerju v slovo izrazil željo, da bi se od njega kaj naučili. Žal je bil ta stavek prihranjen za zaključek. Zakaj vedno končamo, ko se bistvo šele začne. Kaj naj bi se naučili? Pišimo o tem, kar naj bi se naučili, že enkrat, prosim! Me zelo zanima. Smo se kaj naučili ob Kermaunerjevi zgodbi pogumnih kulturnikov, ki jih je glas do politike zanimal, dokler ni prvi prijatelj pristal v zaporu. Potem so kulturni kameradi kar naenkrat postali nepolitični. Samo umetniki pač. Smo se kaj naučili? Kaj smo se naučili iz dejstva, da je Taras Kermauner po mnogih letih umika iz javnosti praktično čez noč postal zvezda, polnil medije z intervjuji na vse strani, očaral s svojo karizmo, živostjo in zgodbami, medtem ko novodobna generacija, ki kroji današnji čas in bodočnost, spi. Močno upam, da je Tarasov pojav sprožil apetite po javnem delovanju kulturnikov in bom v bodočnosti lahko govorila tudi o karizmi in besedah koga, ki ni izživel svojega vrhunca že pred mojim rojstvom!!! Močno upam, da Čander ni imel v mislih naukov o obdobju SFRJ! Ker jih imamo poln kufer in čez in ker globoko sumimo, da gre samo še za izogibanje mizerni sedanjosti in še bolj mizerni nedejavnosti vseh, ki bi morda lahko vplivali na pozitiven razvoj družbene zavesti, kar še kako potrebujemo. Močno upam, da smo se kaj naučili in da razgrabljena Navzkrižna Srečevanja ne bomo brali zgolj dobesedno, ampak tudi v prevodih na sedanjost. Močno upam, da smo se naučili, kako se učinkovito prezentira izid določene knjige! In da bomo takšno zavzetost zasledili večkrat. Da se mi mama ne bo režala v ksiht, ko bom vriskala ob karizmi Tarasa Kermauneja, češ, revca, a nimaš nad kom vzdihovat, ki bi vplival na tvoj Zdaj! Močno upam, da Tarasu Kermaunerju na čast in v zahvalo za budilko, ves pomp ne bo ostal zgolj pri reklami za stranko Zares, ki jo je Kermauner pač javno podprl in predvsem njen steber Gregorja Golobiča. Kermauner si je očitno premislil in je postal spet bolj političen. Kaj smo se naučili? No, kaj? Me zelo zanima. Posledice naukov še bolj.

Ob tej priložnosti bom omenila še en prispevek slovesu v poklon iz zadnjega časa. Res fino, da ima človek možnost izpovedat svoje občutke kar v časopisu. Na primer Miha Zadnikar dr. Andreju Marušiču na čast. Veseli nas, da je dr. Marušič tudi Mihi Zadnikarju uspel namešat koktajlček pilul, ki primejo in držijo. Bi bili pa še bolj zadovoljni, če bi rekli kakšno o kvaliteti življenja in novodobni najbolj razpaseni psihozi - deloholizmu. Dr. Andrej Marušič je namreč bil deloholik in v intervjujih javno zanikal možnost izgorelosti. Zagovarjal je svoj način življenja kot optimalen, pri čemer tudi tri ure spanja na noč ne pomeni nič nevarnega, v kolikor te delo tako efikasno napaja z energijo. Tudi narkoman je povsem srečen in zadovoljen, ko dobi šus horsa v žilo, kar pa ne pomeni, da ga ne bo ubil. Bom v bodočosti prebrala kaj poučnega na to temo, prosim, saj se vendar ponuja kar samo na dlani. Dr. Marušič je zagovarjal tudi uvedbo elektrošoka. Pri čemer me je najbolj fascinirala izjava, kako podjetniki v Ameriki hodijo na elektrošoke, ker gre za najbolj hitro in učinkovito varianto stabilizacije, da se lahko čim prej vrneš na delo. Lepo, da se podjetnik, ki cepne pod stresom in naporih dvajseturnega pehanja dnevno, lahk napoti kar po elektrošok, da je spet na terenu! Bi rekli kakšno še o kvaliteti življenja, prosim??? Mogoče kar o smislu življenja, čemu bi slepomišili??? Bi lahko še kakšen takovrsten poučen prispevek, prosim, že enkrat zasledila v javnih medijih v imenu naukov ob sporočilnih in mentalitetnih dotah, ki jih prejemamo od velikih!

Ali bomo samo bluzili?! V najboljšem primeru furali vsak svoj tihi blues, ne mrtvi, ne živi, nekaj vmes pač! Malo muzike za en pir. Spoštovana Vida Petrovčič! Dvomim, da je mladina v anketah izpostavila bolezen in smrt presenetljivo za največjo skrb, ker je tako odtujena od starostnikov, ki so odrinjeni na rob. Ne bodimo, no, tako mladostnomrzniški! Mladi se bojijo bolezni, ker je tempo današnjega življenja bolno bolan! Ker na vsakem koraku ne poslušamo drugega kot o boleznih! Ker farmacevtski biznis cveti, kot še nikoli. Če še nisi bolan, zboliš, ko se priklopiš na medije. Samo še bolezen gor, bolezen dol, hkrati pa zahteve po uničujočem tempu življenja za mali kos kruha in brez strehe nad glavo. Medtem pa oboleli konstruktivne pomoči, predvsem psihološke, nimajo nikjer. Zato se zatekajo k raznim šišmiš alternativcem. Zanimivo! Kljub kvakanju o boleznih na vsakem koraku! Bi rekli kakšno še o tem, v kolikor ni bolj lušno razsajat s frustrami o mladih razvajencih. Debakl!

Nekaterim bližnjim sem že povedala, za vsak slučaj, naj me skurijo, če umrem. Poe je bil zame povsem dovolj učinkovit umetnik, da me je prepričal v nelagodje prebujenja v krsti. Pokopališča nas bodo itak kmalu izgnala živet na luno, zato potrebujemo sodobnejše oblike obredovanja. Tega sem se najbolj zavedla ob smrti babice. Zavzeta katoličanka si je seveda želela bit pokopana v tradicionalnem slogu, v krsti in ob že več kot dvajset let pokojnem možu. Ampak štrene je zamešala živim pomembna podtalnica, zaradi česar smo prejeli obvestilo, da se groba ne sme poglobit. Kam bomo z babico torej? Na voljo sta bili dve možnosti. Pokopana bo drugje ali pa v žari, ki ne zavzame preveč prostora. In kaj naj v zadnjih dneh ugašajočega življenja rečemo babici. “Draga babica! Odloči se! Te pokopljemo drugje ali te lahko zakurimo, prosim!” Tak pristop bi užgal pri meni, pri babici bi po pričakovani reakciji izpadel zločinski. Zato je mama pač ukrepala po svoji presoji in računala na njeno razumevanje, v kolikor nas opazuje od zgoraj.

Osebno si ne želim komplikacij in pokopališča so z moje perspektive antipatična naselja za nikogar. Teritorij odslikave materialistične tekmovalnosti skozi pojem posmrtnega. Luksuzna bajta / skromna razpadajoča bajta, luksuzen grob / skromen razpadajoč grob. Dan mrtvih prav morbidno perverzen praznik pozabljenim v simbolično uteho. Nič nimam proti, če z mojim pepelom nekje pač nasmetijo. Bo že veter razpihal in dež izpral. Žalujočim na ljubo je treba markirat prostor baje. Da se znajdejo v megli. Da bodo svojo žalost ob izgubi moje veličine lahko nekam sprojecirali in bolj posvečeno razmišljali o moji prečudoviti osebnosti. Misel na obstoj person, ki me bodo post festum tako brezpogojno oboževale, me navdaja s himnično vznesenostjo. Kar predstavljam si jih, kako se klanjajo moji duši. Imam samo en majčken problemček. Nisem si še uspela izbrat posebej posvečenega kraja, ki bi se lahko kakor koli smiselno navezoval name. Ker ne občutim nikakršne navezanosti na noben prostor. Niti ne hrepenim po nobenem. Sem tudi človek, ki se zlahka preseli in nič kaj rad ne potuje, predvsem brez namena ne. Nič od mene. Cel problem. Mogoče pogledam na zadevo z druge perspektive. Če bog konstantno preizkuša ljubezen do lastne velebiti, do zla amena in naprej, se lahko tudi jaz malo poigram z najdražjimi. In si na primer omislim simbol svojega počivališča nekje bogu za hrbtom. Bogu za hrbtom je pravzaprav prostor, ki bi ga lahko simbolično povzela. Prepričana sem, da bi se marsikdo, ki me resnično pozna, z največjo radostjo vsaj enkrat na leto odpravil na pot do Reke Ankh na primer. Da prižge svečko mojemu nekdanjemu obstoju na čast. Aaaah, že samo misel na tak prizor me vznemirja. Moji najdražji se vsako leto vlečejo k Reki Ankh prižigat svečo. Blagor jim.

Lansko leto je šel Blogres mimo moje pozornosti. Kot prvo sem šele dobro začela z bloganjem in res nisem vedela, kaj neki naj bi me zanimalo, dokler mi še sami ni jasno, kaj bi sploh lahko imela od vsega skupaj. Kot drugo pa tudi nisem še pisala dovolj dolgo, da bi ustrezala zahtevi za brezplačno udeležbo. Kar pomeni, da bi morala lani plačat 50 evrov vstopnine, letos pa že par sto evrov. Toliko me ne bi stala niti vstopnica za koncert svetovno uveljavljenega benda. In nikjer nisem zasledila posebne ekskluzive v ponudbi. Na primer džakuzija, gejšo ali žigola v zabavo, specialne degustacije, prvoklasen snif koke ob vhodu ali maserja, da bi lažje prenesli tlako predavanj. Okej, sem si rekla, mogoče gre za takovrstne vrhunske predavatelje, ob katerih vsaj verižno orgazmiraš, četudi ti same informacije osebno absolutno nič ne koristijo. Vsaj za slovenski blogoteren ne. Ne bi pa imela nič proti telefonski številki kakšnega kupca vstopnice, v kolikor obstaja. Bogsigavedi, za kaj vse bi se ga dalo še nategnit.

No, letos sem se odločila, da zadevo povoham. Najprej sem preletela program. V petek me nič ne zanima. Me pa zanima, kako progresiven vpliv na blogosfero so imeli šnelkurz nasveti za podjetniško plat bloganja od lanskega leta do danes. Rezultat je sigurno fascinanten.

Za soboto, prekleto, sem si morala naštimat budilko. Alarm bo začel brnet čez štiri skromne urice. Če bom zjutraj ob pohodu na sekret uspela obstat na nogah, se bom nekako privlekla tudi do Cankarjevega doma, sicer pa … žal … V soboto sta me namreč pritegnila samo dva nastopa. In kolikor sem predhodno zasledila opombe, je, logično, enako občutilo veliko blogerjev. Zato je jutranja predstava Jonasa in Crnkoviča izpadla kot sabotaža. Oziroma prisila, da bodo ostali predavatelji obdržali kakšnega obiskovalca več, ki se bo sprehodil v dvorano, ko je že ravno moral pridrsat sredi noči (sobotno jutro je pač sredi noči). In po možnosti se je pripeljal celo iz Murske Sobote na primer. Valjda, da bo poskušal ostat do konca. Mogoče se pa kaj kolikor toliko nepozabnega zgodi. Človek je pač tragikomična žival upanja.

Marko Crnkovič je odfural šov. Ni se sicer publiki v vesel